|
Režisersko glasbena naveza iz Zaljubljenega Shakespearja se je spet združila v filmu Correlijeva mandolina. Stephen Warbeck, ki je pred nekaj leti za glasbo Zaljubljenega Shakespearja precej presenetljivo snel oskarja, seveda ve, da ne sme iti pod svoj nivo. Mandolina je zato ambiciozno zastavljena in prav tako tudi izpeljana. V prvem delu zgoščenke se zvrstijo osnovni napevi in melodije filma, mandolina se čuti ves čas ali v ozadju ali v ospredju. Po prvi tretjini je tu nekaj italijanskih napevov in sicer La Donna E mobile, Lilli Marlene in Santa Lucia, vmes pa tango. V drugi polovici pride mandolina še bolj v ospredje, po zraku pa valovi tudi grški sentiment, ki pa se na žalost nikoli ne prebije povsem v prvo vrsto. Zadnjo tretjino spet označi nekaj italijanskih skladb. Nežna kompozicija, ki dobro služi ljubezenski drami filma, nas pa s svojo glasbeno usmeritvijo, razen na koncu, morda ne zaziba dovolj med grške oljke in obalo, kjer se film večinoma dogaja in vse preveč ostaja v italijanskih vodah. To pa je po drugi strani tudi logično, saj je mandolina po izvoru iz tistih krajev.
 |
