|
Najbrž za vas, ki berete Premiero, ni novica, da je pred nekaj meseci izšla koncertna plošča Hansa Zimmerja z glasbo nekaterih filmov, ki jih je podložil. Na njej pa ni nobene skladbe iz Hannibala. Kaj mislite, zakaj?
Odgovor je na dlani. Glasba na tisti zgoščenki je skoraj brez izjeme komercialna, sproščujoča, prijetna. Kaj pa lahko rečemo za Hannibala? Nič slabega, vendar... Zimmer se je tu uspel zadržati in svojo eksplozivno energijo preusmeriti ter jo prilagoditi ritmu in suspenzu filma. Tako je celotna originalna glasba iz filma tiha, komaj pretakajoča in pretikajoča se iz sekunde v sekundo, vendar preteča, na trenutke agresivna in klimaks napovedujoča, kot mora biti pri tovrstnih trilerjih, ki ves čas držijo v napetosti. Občasno je začinjena še s Hannibalovim nagovorom Clarice, poslušalcem v muzeju ali komu drugemu in kakšnim odlomkom iz Johanna Sebastiana Bacha ali spretno vgrajenim delom libreta iz Dantejevega La Vita Nouva. Vsekakor ta Zimmerjev soundtrack odstopa od njegovega običajnega ustvarjanja, tu ni prešernosti Levjega kralja in simpatične lucidnosti Rain Mana. Kot bi glasbo Gladiatorja na nekaterih mestih cepili s tisto iz Rosemaryjinega otroka ali tisti iz Hiše strahov dodali kak ščepec Tanke rdeče črte. Samo za tiste z močnimi živci.
 |
