|
Samo da ne pozabimo, to je tisti James Horner, ki z dolžinami svojih glasbenih kompozicij nikoli ne goljufa, saj so le-te vedno na nivoju polne kapacitete zgoščenke in ki poskoči na ime Titanik in na Pogumno srce, ki je lani prevedril Vihar vseh viharjev in potem vskočil še pri Grinchu. Produkcija Sovražnika pred vrati je bila v vseh pogledih mogočna, cilj posneti in narediti evropskega vojaka Ryana jasen in neizpodbiten, kar je nekako jasno tudi iz izbora skladatelja filmske glasbe. Kaj pa je očitno na prvi glasbeni posluh? To je osnovni glasbeni motiv Johna Williamsa iz Schindlerjevega seznama. Pri prvem poslušanju se mi je zdelo prav neverjetno, da si je tako renomiran glasbeno filmski skladatelj kot je Horner, za film s tako podobno tematiko drznil šariti tako blizu naturalističnega epa o kruti židovski usodi. Kar nekako zmoti, vrže te iz koncentracije in ti skoraj podre filmsko fikcijo. Pa ne rečem, da drugače glasbeni aranžma ni lepo zapakiran, lepo speljan in zabeljen z ustreznimi podtemami in podobnim, kar Hornerju nikoli ni bil problem. Glede na prizorišče dogajanja manjka tudi nekaj ruskega melosa, pa čeprav so film gotovo skušali plasirati kot povsem globalen, geografsko in glasbeno neobremenjen proizvod. Pa vendar… spomnimo se samo nedavnega Brodoloma, kjer se v začetnih moskovskih scenah v ušesih lepo pretaka ruski temperament. Za fane Hornerja je nakup seveda obvezen, ostali pa se tej zgoščenki lahko izognejo.
 |
