|
Z Gladiatorjem je vsem uspel veliki met. Ridley Scott je po nekaj povprečnih filmih (Peklenski valovi, 1492 in G.I. Jane) spet trdno v prvi režiserski ligi, Russell Crowe se je iz prepričljivega skinheada v ostrem nizkoproračunskem trilerju Romper Stomper (preverite v videoteki) prelevil v karizmatičnega gladiatorja v visokoproračunskem epskem zgodovinskem spektaklu, Hans Zimmer pa je s to filmsko glasbo stopil ob bok Johnu Williamsu, prvaku resne filmske glasbe. Kljub temu je Zimmer uspel ohraniti svojo integriteto, hkrati pa je ostal prepoznaven, saj je v Gladiatorju uporabil, vse kar zna in to povzdignil v novo kvaliteto. Tu so zabrisani japonski ritmi iz Črnega dežja, vojaške fanfare in tolkala iz Škrlatne plime in Alkatraza, afriška eksotika iz Levjega kralja in njegovega glasbenega predhodnika, filma The Power of One. Pridih epske glasbe iz Egipčanskega princa se tu izrazi v polnem zamahu, ledena višina iz K2-ja pa se preseli v sredozemsko podnebje rimskega imperija. Tudi Lisa Gerrard seveda ni zaman zraven: kot tisti bendžo iz Odrešitve, se s svojimi arabskimi toni spretno lepi na osnovno melodijo, ji hkrati sledi, podpira in povzema, mestoma pa jo tudi povede. Če je s Prebujeno vestjo jasno in odločno stopila na pot filmske glasbe, je že v drugo dosegla enega od svojih vrhov. Film tuji kritiki že zdaj označujejo za Ben Hurja devetdesetih; za glasbo bi Miklos Rozsa (Ben Hur mu je prinesel tretjega glasbenega oskarja) svojemu nemškemu kolegu gotovo odkril klobuk in mu, čeprav izrezani gentleman, čestital iz srca. Ocena: obvezno.
 |
