|
James Horner, komponist glasbe za Glasnike vetra, je v prvi ligi filmskih skladateljev. Samo pomislite na njegove monumentalne kompozicije Titanik, Pogumno srce, Appolo 13 in tudi Vihar vse viharjev. Zadnja njegova mojstrovina je bil Čudoviti um, ki bi po mojem mnenju letos moral sneti oskarja za originalno glasbo. Vendar, tako kot povsod drugod, tudi pri Hornerju nismo priča samo vrhuncem v njegovi karieri. Na vsak Titanik pride kak Sovražnik pred vrati, ki se preveč spogleduje z Williamsovim Schindlerjevim seznamom, in na vsak Čudoviti um pridejo kaki Glasniki vetra. Kot da Hornerju v zadnjem času vojne teme ne bi sedle. Kompozicija se sicer začne obetavno, s pričakovanim indijanskim podtonom na osnovni melodiji in tudi osnovna tema je še kar prepoznavna. Vendar etno komponenta na žalost kmalu skoraj povsem izgine in Horner boje na Pacifiku podloži s preveč dramatično, neizrazito ter mestoma že skoraj zamorjeno glasbo, ki v filmu še nekako funkcionira, samostojno pa jo priporočam zgolj največjim Hornerjevim ljubiteljem, med katere pa spadam tudi sam.
 |
