|
Prva stvar, na katero sem pomislil ob pogledu na objavo novega filma o hitrosti na tekmovalni cesti in romanci ob njej, so Dnevi grmenja izpred kakšnega desetletja. Ker mi zamegljeni spomin ni dal pretresljivih podatkov o večini takratnih glasbenih izvajalcev, sem si na spletu pač ogledal ustrezne strani. Pri grmenju praktično ni bilo neznanih imen, medtem ko tukaj znanih skorajda ni. Dobro, poznam tehno frika BT-ja, ki se pojavlja na mnogih ameriških soundtrackih, poznam kantrijaša Tima McGrawa, drugo pa je nekako švignilo mimo mojega planeta. Preostalo je le, da si zadevo nekam vtaknem.
Ves zvok je tipično ameriški, kot bi bil sproduciran in napisan koncem osemdesetih let, večino pesmi ste slišali že v drugih preoblekah, pod drugimi imeni, v drugih filmih. Navsezadnje stvar izpade zgolj kot rutinski golaž, v katerem se nahajajo sladke balade, soft rock, cerkveni zbor na ritem mašini, bled tuj spomin na hipijevske dni, hip hop (za barvo), trdo prežvekljivi poizkus oponašanja R. A. T. M. in beli kristali country solnice. Ampak saj ljubiteljem formule vonj po glasbi ne pomeni toliko kot vonj po bencinu in gumah. Važno je samo, da nekaj "špila".
 |
