|
Ko se je Andy Dufresne v podobi Tima Robbinsa po desetletjih pazljivega stresanja vsebine svojega tunela ob sprehajanjih po Kaznilnici odrešitve neke nevihtne noči odloči, da je čas za pobeg, in to stori skozi skoraj kilometer dolg kanalizacijski jašek, iz katerega se kot kak Kristus v trpečih korakih vzpne proti nebu, proti svobodi, kamor nas odnese tudi kamera, Newmanova glasba doseže vrhunec, se prelomi, dotedanje napenjanje in raztezanje instrumentov v že skoraj onemogli simfoniji ponese v odrešitev. Svet spet pade v ravnotežje, krivice so popravljene in Zemlja se lahko vrti naprej. Thomas Newman je s tistim soundtrackom gotovo dosegel enega od vrhov svojega ustvarjanja, ki ga je kasneje nekaj manj uspešno ponovil tudi v drugem sodelovanju z Darabontom v Zeleni milji. Zanimiv je detajl iz Reševanja malega Nema, kjer je skladateljsko štafetno palico prevzel prav od strica Randyja Newmana (ki je podložil prve štiri Pixarjeve risanke). V ključni sceni, kjer se že ujete ribe s složnim mahanjem s plavutmi uprejo mreži ribiške ladje, ki popusti pod njihovo močjo, se je Newman odločil za samorecikliranje in je predelal ravno ključni odrešilni, epski glasbeni pasus iz Kaznilnice odrešitve. Ja, samemu sebi je napisal hommage, kar lahko v bistvu rečemo za celotno glasbo te risanke, za katero je scenarist in režiser Andrew Stanton že med pisanjem scenarija vedel, da jo bo plemenitila in nosila Newmanova glasba. Glasba, ki bo gotovo nominirana za oskarja.
 |
