|
V Sloveniji v veliki meri vlada zmotno prepričanje, da so akademsko izobraženi igralci zadostna garancija, da bodo liki v filmu živi in stvarno-realni. Slovenska igralska akademija izobražuje igralce po metodah in tehnikah, ki najverjetneje zadoščajo zahtevam za gledališče in radio. Sama akademska izobrazba, brez osebnega igralčevega ali režiserjevega “angažmaja” pa še ne daje nikakršnih rezultatov, niti na televizijskem zaslonu, niti v filmu, pač pa pri gledalcih ponavadi vzbudi občutke, ki ravno nasprotujejo filmski sugestiji.
Ko se slovenski akademski filmski igralec »umetniško-odsotno« zazre nekam proti horizontu in nato z nekakšnim splošno priučenim trpečim prizvokom spregovori »naučen« tekst, se gledalci v prizorih, kjer bi nam moralo biti vsaj malo »hudo« ponavadi smejemo. V prizoru, ki naj bi bil grozen zehamo in v prizoru, kjer se nekdo trudi, da bi naredil ali povedal kaj smešnega, ponavadi le nekoliko stisnemo ustnice. Barvitih reakcij ob erotičnih prizorih raje ne navajam!
Nikakor nočem trditi, da slovenski igralci nimajo potenciala za filmsko igro, saj na tem mestu govorim o ljudeh, ki so svoje življenje posvetili igranju, ki je tako kot vsak poklic vredno vsega spoštovanja. Opozoriti želim le, da je za živ in »živahen« filmski lik potrebno sistematično in metodično sodelovanje scenarista, režiserja in igralca. To slednje zavezuje, da je pri pripravi filmskega projekta že v fazi pisanja scenarija zaokrožen izbor potencialnih nosilcev vlog, saj je lahko le tako zagotovljena osnovna možnost za praktičen uspeh filma.
Morda so bili slovenski filmski igralci nekoliko na boljšem v zlatih letih slovenske filmske produkcije, ko je bilo vlog na pretek in je bila filmska »igralska štima« mnogo bolj splošno prepoznavna ter sprejeta v takratnem družbenem trendu. Tako so igralci, ki so nastopali v nekaj filmih letno, lahko ustvarili in ohranili svoj filmski imidž, iz katerega so se nato »učili« tudi mlajši in bolj priložnostni kolegi. Dober primer za to so slovenske klasike Vesna, Kekec, Dolina miru in Ne joči Peter, kjer so prav stranski ali mlajši igralci, ki so kasneje skoraj izginili iz filmskega prizorišča, ob podpori zasedbe starejših formiranih kolegov, ustvarili nepozabne in do danes še ne presežene filmske like.
Današnja filmska situacija je taka kot je, zato jo je na nek način potrebno začeti znova. Kot smo že dejali, za to potrebujemo pri igralski izbiri stoodstotno sliko o našem filmskem liku, kar pa v praksi pomeni, da bolj marginalen in nevsakdanji (le nam znan in poznan) bo le-ta, bolj zapleteno bo iskanje ustreznega igralca. Na težave pa bomo nato naleteli vsaj še dvakrat. Najprej, ko bomo nekoga drugega, v tem primeru igralca, poskusili prepričati v naš »umo-tvor«. Če nam bo to po dolgem razlaganju in pojasnjevanju nekako le uspelo, pa bomo na koncu zagotovo pogoreli pri filmski publiki, ki bo imela za poenotenje z našimi junaki na voljo le prvih petnajst minut filmske zgodbe, če bo ta sestavljena kolikor toliko korektno seveda!
Z »dolgovezenjem« sem tukaj želel opozoriti na ponavljajočo se nevarnost »slovenske avtorske filmske domene«, ki redno ignorira vseslovenske družbene arhetipe. Na tem mestu trdim, da v slovenskih filmih trenutno ni moč upodobiti nikakršnih gangsterjev, zasebnih detektivov, filozofskih ali realističnih prostitutk, akcijskih junakov in podobnih najbolj razvpitih filmskih likov, ki prevladujejo v svetovnih visokoproračunskih kinematografijah. Za te je namreč značilno, da poleg več plastne osnovne osebnostne strukture, ki je pri njih izdelana do potankosti, ponujajo še žanrski presežek, ki izhaja iz neke značajske anomalije, ki te umetno izoblikovane arhetipe nato žene k doseganju nemogočega. Poleg tega pa jih igrajo astronomsko dobro plačani filmski igralci, ki take presežke ustvarijo skupaj z vojsko različnih filmskih strokovnjakov.
Če pa se ozrem po domačih filmskih »junakih«, sem mnenja, da smo vsi do grla siti, raznih »trpečih posebnežev«, ki v filmskih zgodbah iščejo višje smisle življenja in morijo publiko s svojimi hermetičnimi manijami.
Da bi liki v slovenskih filmih zaživeli, se moramo v slovenski kinematografiji ponovno spopasti z osnovo! Janezu, ki je prišel iz vasi, da bi si v mestu poiskal službo, moramo najprej določiti način hoje, zanj moramo poiskati ustrezen jezik, mu izbrati komplekse, probleme, določiti odnos do žensk, do mame in šele na to lahko ta Janez iz obupa, ker ne dobi službe, oropa manjšo pošto ali kaj podobnega.
V Sloveniji pač smo, kjer smo! Vendar pa tudi taka filmska razdelava, če je izvedena tako kot je treba, lahko ponudi veliko notranje lepote in kinestetičnega užitka, tako avtorju kot tudi filmski publiki.
|
