|
V prejšnji kolumni smo za izhodišče postavili “filmski” plot. Če se ga bomo držali kot “pijanec plota”, nam bo zagotovo uspelo zakoličiti filmsko zgodbo na nivoju ideje. Iz tega se bomo nato preselili na nivo realizacije scenarija, v katerem bomo v trojni soodvisnosti prepletli filmskega junaka v njegovem času in prostoru. Ker pa je film pravzaprav notranji duševni proces, potrebuje naš junak tudi svojo lastno duševnost, v kateri se bodo skozi filmsko zgodbo ti procesi vršili. Iz tega sledi tudi to, da mora biti na koncu filmske zgodbe junak tudi notranje spremenjen.
Pri pisanju scenarija za film, predstavlja junakova notranja preobrazba osnovno vodilo filmske zgodbe. Dogodki, ki se vrstijo v kraju in času, služijo za to, da filmskega junaka usmerjajo in vodijo v različna čustvena stanja, ki jih potem med projekcijo prevzemamo nase mi - filmski gledalci. V slovenskih filmih je v tem pogledu v zadnjih desetih letih prihajalo do nekakšnega dvojnega dogajanja. Določeni filmi so bili skoraj v celoti sestavljeni iz niza dogodkov, ki so junaka puščali ravnodušnega, na koncu pa si je režiser ponavadi vzel čas za nekakšen epilog, v katerem je v monologu ali kakšni drugi neustrezni filmski formi, povedal kakšna je stvar in kako stoji. Drugo skrajnost so predstavljali filmi, v katerih so liki na veliko filozofirali o svojih notranjih občutkih. To, da lik filozofira o svojih občutkih, je načeloma stvar gledališča! V filmu pa je navada, da v primeru, če kdo koga udari po nosu, le-ta udari nazaj ali pa stisne rep med noge in pobegne. Le redko se najde kdo, ki to stoično prenaša in nato o tem še na veliko filozofira. Za dogodke v življenju je značilno, da v nas budijo znana čustvena stanja, ki nas nato vodijo v najrazličnejše reakcije. Jeza, žalost, veselje, obup, strah, zaljubljenost, obsedenost, tesnoba in še mnoga druga čustva in psihološka stanja, so cilj vsakega nizanja dogodkov v filmskem prostoru in času. Seveda pri tem ne sme manjkati niti filmski junak, ki predstavlja projekcijsko točko, ki zrcali zgoraj omenjene občutke na filmsko publiko. Kot je moč čutiti, je poleg “zunanjih” sprememb v filmskem dogajanju, potrebno pri snovanju ideje za film, ustvariti in nadzorovati tudi junakovo notranje dogajanje! Na koncu vsake filmske zgodbe mora biti junak spremenjen, mrtev, ali pa ostane popolnoma isti, vendar pa se mora v tem primeru spremeniti ves ostali svet.
“Velika sprememba” je posledica kontroliranega niza čustvenih stanj. Dejstvo, da junak na koncu filma umre, pa izhaja iz tega, da je osebnostno definiran tako, da se ne more spremeniti, kar v filmski zgodbi pomeni, da se ne more prilagoditi na novo nastalim zunanjim okoliščinam. Čeprav se zdi tragična determinanta filmskega junaka sprva nekoliko morbidna, pa ne smemo pozabiti, na enega najbolj popularnih žanrov v zgodovini filma - westernov, v katerem so se skozi Indijance, katerih civilizacija je bila že v osnovi predvidena za izginotje, razvili simpatični na pol kriminalni kavboji in nato revolveraši. Ti so pomenili osnovo za sodobne popularne filmske like, ki v filmih nenehno tacajo po tanki liniji med življenjem in smrtjo (podobno se v svojih lastnih okoljih obnašajo tudi srednjeveški vitezi, gangsterji, zasebni detektivi, policisti in v sodobnejših filmskih žanrih celo novinarji, odvetniki in manekenke).
Pri urejanju osnovne ideje filmske zgodbe, pa je potrebno razčistiti še nekaj: vsak filmski junak potrebuje neke vrste “ovrednotenje”. Pri tem je vsaj do neke mere potrebno upoštevati splošne družbene moralne norme, še bolj kot to, pa se je treba poglobiti v osnove človeške mitologije. V grobem nas ta uči, da slabo na koncu rodi slabo, dobro pa je nagrajeno z dobrim. Poleg tega pa je za mite značilna štorija, v kateri se lik, ki je na začetku (vsaj na videz) nemočen in brez potenciala za uspeh, skozi pustolovščino ovir in preprek, ne oziraje se na lastno življenje, na koncu prebije do cilja, kjer je nagrajen z bogastvom in lepo družico. Sodobnejša spoznanja, ki so jih sociologija, psihologija in ezoterika izluščili iz človeške mitologije pa nas uče, da lahko junak zmaga šele takrat, ko v boleči osebnostni preobrazbi opusti iz-afektiran zunanji revolt, poišče stik s svojim notranjim bistvom ter iz njega potegne moč in modrost za usodni korak in razplet (to je že nekoliko višja filmska kombinatorika).
Da bi v gledalcu prebudili ustrezen odziv, se mora vsak snovalec filmske ideje spopasti z zakonitostmi mitologije in morale, med njimi izbrati ustrezen aspekt za svoj lik ter ga v sodobni filmski pripovedi primerno zaokrožiti. Pri tem pa je potrebno kar se da paziti, da junaki ne govorijo preveč o svojih lastnih notranjih občutkih!
|
