|
Že indijski sveti spisi pravijo, da se vsa glasba in ves zvok začne in konča s tišino. Da bo na koncu vse utihnilo in znova prešlo v začetno stanje. Ko je človek na platno ujel sliko, je kmalu najel lokalnega pianista, ki je vsako nedeljo pri maši prste polagal na tipke orgel, da je pomagal filmsko tišino preganjati. Danes filmska godba predstavlja sporočilno planjavo, ki s podporo kladivca in nakovalca naravne zvoke združuje s težkometalno glasbo, pevski zbor z elektronskimi sintetizatorji zvoka, ljudsko godbo s popom, simfonični orkester s človekovo besedo.
Glasba film nadgrajuje, dograjuje ali v celoti gradi. Včasih je glasba celo boljša od filma (Kdo je tu nor? bratov Coen). Včasih si ljudje film zapomnijo zaradi ene pesmi, ki jim je všeč (Falling iz Twin Peaksa), ali pa jo še tisočkrat slišijo na radiu (I will Always Love You iz Bodyguarda). Včasih je glasbe v filmu preveč ali pa zelo slabo podpira dogajanje v njem. Včasih se ti zdi, da bi Mozart lahko podložil vsak film (40. simfonija). Včasih neka pesem izvrstno dodatno okarakterizira glavnega junaka (Philadeplhia, Bruce Springsteen in Tom Hanks). Včasih glasba uspešno preseže dvodimenzionalnost (vsebina, slika) filmskega doživetja (Pearl Harbour). Včasih glasba vestno sledi filmu, ki zgodbo napleta skozi različna časovna obdobja (Forrest Gump). Včasih preko filma vstane klasično delo, ki sicer tli le v srcih ljubiteljev klasike (Eni in drugi in Bolero). Včasih film govori o glasbi (Skoraj popularni). Včasih glasbenik naredi film o sebi (Rattle and Hum – U2). Včasih drugi naredijo film o glasbenikih (The Doors). Včasih glasbenik v filmu igra (Madonna). Včasih se filmska vsebina porodi na podlagi popevk (Pojmo v dežju). Včasih zvok lahko nadomesti kri (Vsiljivci). Včasih neko glasbilo ali glas zaznamuje povezovanje tega glasbila z zvrstjo filma za vse generacije (Ennio Morricone – vestern, žvižganje, orglice in el. kitara). Včasih glasba iz filma nosi elemente zvokov v filmu (Vangelis). Včasih je glasba "v etru" in se zdi, kot da jo poslušajo tudi igralci (road-movieji). Včasih glasba doda k neposrednosti filmskega izročila (skoraj vedno). Včasih je glasba tako časovno natančna, da dogajanju sledi kot dih človeku (E. T. Vesoljček). Včasih so naravni zvoki (topotanje, šelestenje, šuštenje, šumenje, zvok žlice in krožnika, koraki na hodniku, hoja po gozdu ...) najresničnejša glasba (Čarovnica iz Blaira). Včasih so filmski režiserji mojstri izbiranja glasbe za svoj film (Wim Wenders in Do konca sveta). Včasih glasba potunka ali reši zgodbo (pogosto). Včasih neko filmsko glasbo poznamo vsi, vendar ne vemo, od kod (Vojna zvezd). Včasih glasba pove, česar ne more ne slika ne beseda (grozljivke). Včasih glasba čutno dooblikuje prostor – velemesto, gore, ocean, gozd, soba (Amélie). Včasih glasba preko filma verodostojno prenaša kulturo nekega ljudstva, neke dežele, neke tradicije (lokalne kinematografije). Včasih spoznaš, da je film na platnu ovekovečil že odo vsaki glasbeni zvrsti posebej (Pevec jazza, Blues Brothers, Fantasia ...). Včasih ljudje ob glasbi s plesom zbudijo generacije (Vročica sobotne noči, Footlose, Breakdance). Včasih je to kombinacija, ki v kino privabi milijone ljudi in dolarjev (Flashdance, Umazani ples). Včasih poezija v filmu več kot nadomesti glasbo (Poštar). Včasih so bile popularne filmske opere (Carmen ...), pa rock opere (Tommy) ter končno še mjuzikli (Jezus Kristus superzvezda, Annie, nedavni Moulin Rouge). Včasih grejo iz kino zvočnikov na sprehod že pokojni mojstri not (Nesmrtno ljubljena). Včasih režiser in skladatelj skupaj sodelujeta pri dvomestnem številu filmov (Spielberg & Williams). Včasih pomisliš in vidiš, da praktično ni znanega glasbenika, ki svoje glasbe ne bi prispeval tudi filmu. Včasih pogrešam slovenski filmski album, ki bi me vrgel na rit (Babica gre na jug). Včasih ob samostojnem poslušanju filmske glasbe začutiš lastno zgodbo, neustavljivo dramo bivanja – svoj film (Klavir). Včasih se najde kak heroj, npr. James Bond, ki si v vsakem nadaljevanju privošči drugega aktualno-popularnega izvajalca naslovne skladbe. Včasih cel film prepojejo v prepričanju, da je glasba edino, kar lahko reši svet (Lasje, La Bamba). Včasih kak glasbenik naredi še en in še en in še en film o sebi (Prince). Včasih se peti naučijo filmski igralci (Nicole Kidman). Včasih se zdi, da so štirje oskarji za zvok in glasbo kar lepa številka (zvok, montaža zvoka, filmska glasba in pesem iz filma). Včasih si misliš, da ima John Williams dvojnika. Skratka, včasih je film iskanje in glasba najdeno in tedaj včasih veš, da je umetnost naravnost.
|
