|
Čez dva tedna bo v naše kinodvorane iz studijev Walt Disneya prišla do zdaj najdražja celovečerna risanka Dinozaver. Z najnovejšimi računalniškimi tehnologijami so pri Disneyu tokrat na zanimiv in do sedaj še ne viden način kombinirali animacijo in realnost. Še deset let nazaj bi bila to skoraj edina večja celovečerna risanka na naših velikih platnih v posameznem letu. Tako je bilo še v letih, ko so pri Disneyu zrisali Lepotico in zver (1991) in Aladina (1992). To so bili časi, ko je bila Lepotica za Terminatorjem 2 drugi najbolj gledan film tistega leta v Ameriki, Aladin pa najbolj gledan ameriški film leta 1992. Potem pa je prišlo leto 1994 in Levji kralj, ki se je samo v ZDA zavihtel čez tristo milijonov dolarjev prihodka od prodanih filmskih vstopnic in tisto leto resno konkuriral celo Gumpcu Toma Hanksa. S prodajo filmske glasbe tudi z oskarjem nagrajenega Eltona Johna in Hansa Hakuna Matate Zimmerja, s kasnejšo prodajo in izposojo videokaset Levjega kralja in prodajo najrazličnejših izdelkov, od majic do skodelic z njegovo podobo, je ta film v vsem svojem življenjskem ciklu prinesel dobiček blizu milijarde dolarjev, kar je bilo precej več, kot so tisto leto prinesli vsi drugi filmi iz Disneyevega studija.
Taka količina zelencev je bila jasen znak tudi za druge studije, da se na področje animacije splača vlagati. Pri Disneyu so na drugi strani vedeli, da bodo nekaj let še sami na trgu. Proces izdelave celovečerne risanke je v primerjavi s klasičnim filmom precej daljši in v povprečju traja tri leta, zato se že nekaj let vnaprej ve, kdaj približno bo kaka risanka prišla na spored. Tako so naslednje leto relativno mirno pod streho spravili Pocahontas (1995), ob koncu istega leta pa tudi prvo digitalno animacijo Svet igrač, ki jo je svetu predstavil visokotehnološki Pixar, ki deluje pod Disneyevim okriljem. Leta 1996 je filmske blagajne napolnil Notredamski zvonar. Sicer je grbavec v ZDA komaj prilezel čez magično kvoto sto milijonov dolarjev prihodka od prodanih filmskih vstopnic, kar je tisto leto zadostovalo le za trinajsto mesto med najbolj gledanimi filmi. Kljub temu pa je bil Notredamski zvonar tisto leto takoj za Dnevom neodvisnosti drugi najbolj dobičkonosen film. Čisti dobiček od te risanke, narejene po literarnem delu Victorja Hugoja, je po vsem svetu znašal približno stopetdeset milijonov dolarjev (vključno z videokasetami in ostalimi proizvodi, povezanimi s filmom, seveda). Konec leta je sicer presenetil Warner Bros, ki je z vesoljsko košarkaško polrisanko Space Jam, kjer je človeške barve med ostalimi risanci branil košarkaški superheroj Michael Jordan, presegel vsa pričakovanja in po prihodku od prodanih vstopnic v ZDA komaj kaj zaostal za Disneyevim Notredamskim zvonarjem. Ta uspeh je Warnerja zelo spodbudil in v naslednjih letih nam je predstavil dve celovečerni risanki in sicer Kamelot (The Quest For Camelot) in Železnega velikana (Iron Giant), ki pa nista dosegli kakega vidnejšega uspeha. Nekaj bolje se je odrezal Paramount, ki je na veliko platno spravil adaptacijo MTV-jevskih cinikov Beavisa & Buttheada.
Tudi leto 1997 se je končalo še relativno mirno. Disneyeva naslednja poletna risanka je tokrat upodabljala Herkula pri njegovih dogodivščinah. Po triinpolletnem delu sta jo podpisala John Musker in Ron Clements, ki sta imela v žepu že Aladina, za Levjim kraljem najuspešnejšo Disneyevo risanko v devetdesetih letih. Glasbo, ki je pri risankah tudi danes še zmeraj en od ključnih dejavnikov za uspeh pri občinstvu, je napisal vedno briljantni Alan Menken, ki je po dva oskarja (za pesem in originalno skladbo) snel že pri Lepotici in zver, Aladinu in tudi pri Pocahontas. Promocijsko kampanjo, vredno več sto milijonov dolarjev, je poleg Disneya kot ponavadi podpiral tudi njegov stalni partner McDonalds. Disneyevi izvršni direktorji so zagotavljali, da bo Herkul ponovil uspeh Aladina in Levjega kralja in spet zloščil Disneyevo podobo, ki je malce pobledela ob manj prepričljivih zadnjih risankah Pocahontas in Notredamski zvonar. Rezultati predvajanja v prvih dneh so kazali na zanesljivost največje ameriške filmske lokomotive, vendar se je ta po nekaj tednih upehala in Herkul je kljub svoji pregovorni moči komaj prestopil klasičnih sto milijonov. Ta rezultat bi bil neznanski uspeh za katerikoli drug studio, za Disneya pa znak za alarm, saj je bila to že druga zaporedna risanka, ki se je s prihodkom zaustavila na približno enaki točki.
Leto kasneje, torej 1998 pa se je začelo zares. Svojo običajno poletno bero si je Disney prislužil z Mulanom, tokrat postavljenim v srednjeveško Kitajsko. Kljub vsem naporom najmočnejšega svetovnega filmskega stroja so tudi tretjič zapored lučke pri sto milijonih komajda zasvetlikale. Običajno bi bila to celotna letna bera risank, tisto leto pa je bilo drugače. Najprej je bila tu Anastazija, prva risanka iz studija 20th Century Fox, z izjemno močno promocijsko kampanjo, ki se je začela več kot leto dni pred njeno premiero. Ni dosegla pričakovanj in tudi kakovost animacije je bila precej pod Disneyevim standardom.
V letu Levjega kralja (1994) je šef Disneyeve produkcije risank Jeffrey Katzenberg zapustil hišo Miki Miške in se pridružil Spielbergu in Geffenu. Skupaj so ustanovili zdaj že precej znani DreamWorks, ki je svoj prihod na filmsko sceno vehementno naznanil tudi na animiranem trgu. Napovedali so, da bodo v naslednjih letih v kinodvorane poleg običajnih filmov redno pošiljali tudi risanke. Kljub temu, da so prve informacije o njihovih risankah curljale na dan že kmalu po ustanovitvi, pa so svojo prvo digitalno risanko Mravljinec Z začeli premierno predvajali šele leta 1998, oziroma tri leta po Svetu igrač, ko nam je digitalno risanko prvič predstavil Pixar. Woody Allen kot Mravljinec Z, je ob pomoči Sharon Stone in Sylvestra Stallona prepričal gledalce in DreamWorks je zabeležil svoj prvi uspeh na animacijskem trgu, ki je potrdil pravilnost njihove usmeritve. Disney je samo dober mesec kasneje udaril nazaj še močneje z Življenjem žuželk, drugo Pixarjevo digitalno risanko. Svojo moč pa je v istem času dokazal tudi Paramount s svojo adaptacijo televizijske risane serije Rugrats, ki je, nekoliko presenetljivo, prav tako presegla stomilijonosko bojo. Tik pred koncem leta je DreamWorks udaril drugič, v nekaj mesecih Egipčanskega princa poslal na filmsko potovanje po vsem svetu, na domačem terenu pa skoraj istočasno z Rugratsi doskočil na tisto magično mejo z osmimi ničlami. Mit o nepremagljivosti Disneya na risanem področju je bil enkrat za vselej zrušen.
Naslednje leto, torej lani, se je Disney s Tarzanom spet zavihtel v višave in pokazal tekmecem, da nekaj pomeni enkratni uspeh, drugo pa stalna produkcija dobrih celovečernih risank. Ob koncu leta je eksplodiral Svet igrač 2 in za Levjim kraljem postal druga najuspešnejša risanka zadnjega desetletja. Tako je lani Disneyu nekako pariral samo Warner, ki je z japonskim Pokemonom okužil Američane, kot Rugratsi pa ne tudi vsega ostalega sveta (kamor spada tudi Slovenija) in ponovno Paramount, tokrat s filmsko adaptacijo vulgarnih likov iz televizijske serije South Park, ki je zaradi nenehnega preklinjanja v ZDA celo dobil rating R. DreamWorks tistega leta ni pokazal ničesar.
Letošnje leto je že kar prvega januarja začel Disney z novo verzijo klasične Fantasie, tokrat z letnico 2000. Predvajanje je začel v IMAX dvoranah, po štirih mesecih pa je film preselil še na običajna filmska platna. Še pred pomladjo je v kinodvorane priskakljala tudi njihova manjša risanka Tiger in medved Pu, malce za njim pa tretja risanka iz DreamWorksa z naslovom El Dorado in z glasbo Eltona Johna, ki kot prva iz tega studija ni povsem upravičila morda celo previsokih pričakovanj. Disneyjev Dinozaver je zaradi gneče na trgu risančkov skoraj mesec prej kot običajno otvoril risano poletje, ki ga je skušala nadaljevati nova Foxova risanka Titan A. E. Triletni visokoproračunski znanstveno-fantastični projekt je razočaral in Fox je po slabem rezultatu v prvem tednu objavil, da bo po vsej verjetnosti zaprl svoj animacijski oddelek. Warner je precej manj uspešno kot prvič predstavil drugega Pokemon z letnico 2000, DreamWorks pa je v svoji četrti rundi zmagoslavno zakokodakal s Kokoškami na begu in z njimi zakoličil nov risano modelarski žanr. Prejšnji teden so Rugratsi na kinoplatna prihrumeli kar uspešno drugič, tokrat z izletom v Pariz (Rugrats in Pariz), tik pred koncem leta pa bo Disney predstavil še Cesarjeva nova oblačila.
Tudi prihodnje leto nam obeta kar nekaj risanih projektov. Najbrž bo tudi v prihodnje glavni Disney (prihodnje poletje bo v kinodvorane prišla njegova Atlantis: The Lost Empire, iz digitalnega Pixarja pa predvidoma Monster inc.), tik za njim pa bo DreamWorks (za prihodnje leto naj bi bili tu klasična animacija Spirit: Stallion of the Cimarron in digitalna animacija Shrek). Oba torej razvijata nove risanke tako na področju klasične, kot tudi digitalne animacije, s tem, da ima DreamWorks v načrtu tudi nadaljevanja Kokošk ne v tematskem, temveč bolj v sistemskem smislu. Občasno se bodo na trg vmešali tudi drugi, prihodnje leto npr. Warner s filmom Osmosis Jones, v katerem bomo potovali po človeškem telesu. ki ga bosta režirala brata Farrelly in Sony z visokoproračunsko adaptacijo video igre Final Fanstasy. Vse kaže na to, da je risani trg precej bolj fleksibilen, kot je izgledalo na začetku, ko so mislili, da gledalci ne morejo prebaviti več kot dve Disneyevi risanki letno. Risančkov, kakršnihkoli že, nam tako gotovo še lep čas ne bo zmanjkalo.
|
