|
Filmov, ki prikazujejo dogodke iz antike, predvsem starogrškega in starorimskega obdobja, se je oprijel tudi naziv "filmi mečev in sandal". Vselej hvaležna tema za razkošne kostumske spektakle, ki so za gledalce navadno paša za oči, za producente filmov pa finančni glavobol.
S filmom na sosednji strani je tematsko najbolj povezan film Helen of Troy (1956, ZDA-Italija), evro-ameriška koprodukcija s pretežno britanskimi in italijanskimi igralci, v katerem pa se je pojavila tudi takrat šele dvaindvajsetletna Brigitte Bardot. Italijani so sicer že leta 1911 posneli nemo Oddiseo o Odisejevih popotovanjih, kasneje pa jih je opisala še ena evro-ameriška koprodukcija The Oddisey z Armandom Assantejem in Isabello Rossellini v glavnih vlogah. Grška dramatika je navdahnila vrsto filmov o kralju Ojdipu, med drugimi Oedipus Rex (1957, Kanada) in Oedipus the King (1967, Velika Britanija) z Orsonom Wellesom, zgodovinske teme pa so obdelovali še spektakli 300 Spartans (1962, ZDA), o boju Špartancev s Perzijci pri Termopilah, La battaglia di Maratona (1959, Italija-Francija) o bitki pri Maratonskem polju ter več filmov o Aleksandru Makedonskem. Od teh je nedvomno najbolj znan Alexander the Great (1956, ZDA-Španija), kjer je Aleksandra upodobil Richard Burton, svojo verzijo pa so posneli leta 1980 tudi Grki s filmom Megaleksandros ter davnega 1917 Švedi in Danci z nemim Alexander den store. Zaključuje se tudi snemanje najnovejše verzije z naslovom Alexander, s Collinom Farrelom, Anthonyjem Hopkinsom, Valom Kilmerjem in Angelino Jolie v glavnih vlogah.
Precej obširneje je bilo obdelano obdobje Rimljanov. Verjetno najbolj znan spektakel iz tega obdobja je Ben Hur (1959, ZDA), dobitnik enajstih oskarjev (toliko sta jih dobila samo še Titanik in Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev), z nepozabno dirko konjskih vpreg in Charltonom Hestonom v glavni vlogi. Malokdo pa ve, da so isto zgodbo posneli že dvakrat prej. Prvič že leta 1907 in nato še leta 1927 v filmu z rekordnim številom 125,000 nastopajočih. Dobro znani so tudi Spartacus (1960, ZDA), kjer se je gospodarjem uprl gladiator Kirk Douglas, Kleopatra (1963, ZDA-Velika Britanija-Švica), kjer sta nesrečno usodo doživljala Elizabeth Taylor in Richard Burton, Padec rimskega imperija (1964, ZDA) s Sofio Loren in Alecom Guinnessom, vsaj dva Juliusa Caesarja (sicer je bilo posnetih več kot 20 filmov s tem naslovom), eden iz leta 1953 z Marlonom Brandom, Johnom Gielgudom in Jamesom Masonom ter drugi iz leta 1970 s Charltonom Hestonom, Johnom Gielgudom in Cristopherjem Leejem. Tudi Quo Vadis so posneli večkrat, med bolj znanimi je leta 1951 v ZDA posneti film z Robertom Taylorjem in Petrom Ustinovom, leta 2001 pa so svojo razkošno vizijo te zgodbe izpod peresa Henryka Sienkiewicza posneli tudi Poljaki. Omeniti velja tudi film Kaligula (1979, ZDA-Italija) o istoimenskem norem rimskem cesarju, za katerega je scenarij napisal kontroverzni Gore Vidal. Seveda pa ob obravnavi tovrstnih spektaklov ne moremo mimo uspešnice Gladiator iz leta 2000, v režiji Ridleyja Scotta, ki je med zvezde katapultirala Russela Crowea in okrasila naslovnico prve številke naše revije.
Mečem in sandalom pa se da tudi smejati, kar nam je leta 1981 dokazal Mel Brooks v komediji Zgodovina sveta, kjer se norčuje iz vrste zgoraj omenjenih spektaklov, njegovi Rimljani pa si zvijajo ogromne jointe iz rol računalniškega papirja, ter poglavje svoje vrste, parodija na Kristusovo življenje iz delavnice odbitosti angleških norcev združbe Monty Python z naslovom Brianovo življenje (1979, Velika Britanija), kjer med drugim rimski legionar uči Juda, ki piše protirimske grafite, da mora pravila latinske slovnice zvaditi s tem, da grafit napiše še stokrat ...
|
