|
Po osamosvojitvi Slovenije je bil film deležen podobne usode kot v drugih vzhodnoevropskih državah, saj so v Sloveniji v letih 1991 do 1996 letno posneli manj kot dva filma, ki pa razen Babice gre na jug pri gledalcih niso imeli nobenega uspeha. V tem času je precej zastarela tudi tehnična infrastruktura, ki se je le malo obnavljala, hkrati pa država filmu ni izdatneje pomagala niti na pedagoškem področju, saj se AGRFT že pregovorno v slabih delovnih pogojih komaj prebija iz leta v leto.
Šele Outsider (Andrej Košak, 1997), ki si ga je v Sloveniji ogledalo okrog 90.000 gledalcev (najbolj gledani filmi v Sloveniji dosegajo številke nekje do 170.000, razen Titanika, ki je presegel 400.000 gledalcev), je spet vrnil nekaj zaupanja v slovenski film. Tako se je število slovenskih filmov v zadnjih letih sicer povečalo (povprečje pet filmov letno v zadnjih treh letih, letos jih bo prišlo na kino spored celo osem), vendar ni nobeden ponovil uspeha Outsiderja. Tako imenovana slovenska filmska pomlad se je začela leta 1999 s filmom V leru, ki si ga je po Sloveniji ogledalo več kot 50.000 gledalcev, leto kasneje so mu sledili Jebiga in Porno film s podobnim obiskom, lani pa sta svoje dodala še produkcijsko inovativna Zadnja večerja (dosegel je prek 65.000 gledalcev) in tudi z zlatim levom nagrajeni Kruh in mleko (nekaj več kot 25.000 gledalcev).
Glede financiranja filmov je situacija pri slovenskem filmu zelo podobna evropski. Noben film v samostojni Sloveniji ni bil sfinanciran iz povsem zasebnega žepa. Tako producenti v procesu produkcije filma praktično nastopajo v vlogi tako imenovanega izvršnega producenta, ki z dodeljenimi finančnimi sredstvi potem posname film. Viri kapitala za produkcijo filma so v Sloveniji zelo omejeni, saj za dodeljevanje neposrednih finančnih sredstev obstaja le ena državna institucija, Filmski sklad Republike Slovenije, ustanovljen leta 1994 – po tem letu brez njegovih sredstev še ni bil posnet celovečerni film, ki bi prišel v kinodvorane. Drugi financer slovenskih filmov je Televizija Slovenija, ki svoj delež v produkciji prispeva v opremi in storitvah. Produkcija filma v Sloveniji je tako v sedanjem trenutku večinoma omejena na usklajevanje med tema dvema financerjema, kar zmanjšuje izbiro, njima pa daje izredno močno vlogo glede izbire filmskih projektov. Izjema je nekaj precej nekonvencinalno zastavljenih filmskih projektov v zadnjih letih, kot so npr. Poker, Zadnja večerja in Amir.
Tudi pri slovenskih filmskih kadrih je podobno kot v Evropi. Zaradi relativne majhnosti slovenskega filmskega trga so ljudje, ki se ukvarjajo s filmom, praktično primorani, da se zaposlujejo v drugih dejavnostih, od televizijskih do reklamnih, in se s filmom ukvarjajo le priložnostno. Predvsem je kritično pri scenaristih, saj so honorarji za filmske scenarije izredno nizki in se gibljejo v okviru nekaj sto tisoč tolarjev. Slovenija je pri financiranju razvoja filmskih projektov še zmeraj daleč za Evropo, saj ta sredstva praktično ne obstajajo, in tako se scenaristi financirajo sami, brez velikih možnosti, da bo njihov scenarij v končni fazi honoriran, če pa že bo, bo honorar tako nizek, da se z njim ne da preživeti. Zato so se mnogi obetavni scenaristi že umaknili.
Posledično sta produkcija in proračun slovenskega celovečernega filma v zadnjem času odvisna od tega, v kakšnem aranžmaju je posnet film. Pri prvi varianti, ko je film Filmski sklad izdatneje podprl in je celoten proračun filma znašal nekje med 150 in 200 milijoni tolarjev (v takem okviru so se v zadnjih letih gibali filmi, kot so Barabe, Sladke sanje, Ljubljana, Varuh meje, Zvenenje v glavi), lahko govorimo o vizualno dovolj dodelani podobi filma, ki lahko brez problema konkurira primerljivim evropskim filmom. Pri takem filmu praktično vse pomembne funkcije od kreativnih talentov (režiser, scenarist, igralec) do tehničnih kadrov zasedajo profesionalci.
Pri drugi varianti, kjer je bil Filmski sklad v procesu produkcije že manj udeležen, proračun filma pa je znašal pod 100 milijonov tolarjev, je film vizualno že na meji nizkoproračunskega, gverilsko posnetega filma (v zadnjih letih so to npr. filmi V leru, Oda Prešernu, Kruh in mleko, Porno film), kar se kaže tudi pri kadrih, ki so bili večinoma še vsi profesionalci, vendar so pri filmu sodelovali tudi iz entuziastičnih razlogov. Razen Ode Prešernu so vsi filmi iz te kategorije dosegli precej nadpovprečen obisk, Kruh in mleko pa je celo prejel prestižno nagrado na beneškem festivalu.
V tretji kategoriji so filmi, ki so bili posneti brez subvencije Filmskega sklada, ki se je v podporo tem filmom vključil šele v postprodukciji (kar je v principu pohvalno), ponavadi s financiranjem povečave iz osnovnega medija (digitalnega ali 16 mm) na filmski trak. Proračun teh filmov je znašal pod 50 milijonov tolarjev. Pri teh filmih je njihova nizkoproračunskost že vplivala tudi na njihovo končno vizualno podobo (v zadnjih letih so bili to filmi kot npr. Jebiga, V petek zvečer, Zadnja večerja, Šelestenje in Amir). Te pomanjkljivosti so se ustvarjalci večinoma zavedali, zato so film produkcijsko in vsebinsko zastavili tako, da se je odvijal zgolj na nekaj lokacijah (Jebiga in Šelestenje) ali pa je bila gverilska metoda snemanja upravičena že tudi vsebinsko (Zadnja večerja, Amir), s čimer so skušali že v osnovi čim bolj eliminirati ali pa upravičiti šibkost osnovne vizualne podobe. Zaradi res nizkega proračuna so bili ti filmi večinoma narejeni brez kakršnekoli posebej za film izdelane scenografije in v nekaterih primerih tudi z amaterskimi igralci ter neinstitucionalno izobraženimi režiserji (V petek zvečer, Zadnja večerja in Amir). Kljub temu so bili to filmi, tako kot tisti iz druge kategorije, vsebinsko originalni (govorimo o Jebiga, Zadnji večerji in Šelestenju) in so močno prispevali k svežem vetru v slovenskem filmu.
Zaključimo lahko, da s stališča gledanosti v zadnjih letih ravno filmi z najvišjim proračunom in najboljšimi produkcijskimi pogoji niso povsem izpolnili pričakovanj. Hkrati se je zaradi razvoja tehnologije dostopnost snemanja celovečernih filmov za vsako ceno precej izboljšala, čeprav so ti filmi plačevali ceno svojega nastanka predvsem z nižjo vizualno vrednostjo. Tudi v prihodnje je take poskuse še pričakovati, seveda pa ni logično, da filmi iz druge in tretje kategorije v prihodnje še tvorijo osnovo slovenske kinematografije, kar je primer sedaj. Od zadnjih petnajstih slovenskih celovečernih filmov jih sem namreč spada kar deset, in sicer Jebiga (2000), V petek zvečer (2000), Porno film (2000), Zadnja večerja (2001), Oda Prešernu (2001), Poker (2001), Kruh in mleko (2001), Šelestenje (2002), Na svoji Vesni (2002) in Amir (2002), kar je kar dvakrat več kot filmov iz prve kategorije, ki predstavljajo t. i. institucionalno kinematografijo: Barabe (2001), Sladke sanje (2001), Ljubljana (2002), Varuh meje (2002) in Zvenenje v glavi (2002). Potenca in gledanost slovenskih filmov je bila v zadnjih treh letih velika predvsem zaradi velikega števila manj konvencionalnih produkcij, ki pa jih je (razen Na svoji Vesni) v določenem trenutku podprl tudi Filmski sklad, s čimer je naredil največji premik v svojem delovanju od ustanovitve. Tudi prihodnje leto bo po napovedih z nekonvencionalnimi produkcijami kar bogato, koliko gledalcev pa bodo ti filmi pritegnili v kinodvorane, pa lahko na tej točki samo ugibamo.
obisk Slovenskih filmov zadnjih let v ljubljani
Naslov (letnica)/Režiser/Št. gledalcev
1/V leru (‘99)/Janez Burger/29.399 gledalcev
2/Socializacija bika (‘99)/Zvonko Čoh/2.081 gledalcev
3/Nepopisan list (‘00)/Jane Kavčič/10.786 gledalcev
4/Jebiga (‘00)/Miha Hočevar/24.661 gledalcev
5/V petek zvečer (‘00)/Danijel Sraka/4.616 gledalcev
6/Porno film (‘00)/Damjan Kozole/25.958 gledalcev
7/Zadnja večerja (‘01)/Vojko Anzeljc/18.243 gledalcev
8/Oda Prešernu (‘01)/Martin Srebotnjak/9.184 gledalcev
9/Poker (‘01)/Vinci Vogue Anžlovar/5.162 gledalcev
10/Barabe (‘01)/Miran Zupanič/5.981 gledalcev
11/Sladke sanje (‘01)/Sašo Podgoršek/9.439 gledalcev
12/Kruh in mleko (‘01)/Jan Cvitkovič/11.395 gledalcev
13/Ljubljana (‘02)/Igor Šterk/7.144 gledalcev
14/Šelestenje (‘02)/Janez Lapajne/7.912 gledalcev
15/Varuh meje (‘02)/Maja Weiss/6.364 gledalcev
16/Na svoji Vesni (‘02) Franci Kek, Sašo Đukić/4.473 gledalcev
17/Amir (‘02)/Miha Čelar/5.500* gledalcev
18/Zvevenje v glavi (‘02)/Andrej Košak/premiera 10. 10. gledalcev
19/Pozabljeni zaklad (‘02)/Tugo Štiglic/premiera 24. 10. gledalcev
20/Slepa pega (‘02)/Hanna W. Slak/premiera 11/’02 gledalcev
Filmi, kjer število gledalcev ni navedeno, prihajajo na spored, obisk pri Amirju pa odraža trenutno stanje, ko je film še v predvajanju.
|
