|
Premiera: Ali si se pri scenariju za Ljubljano zgledoval po kakem tujem filmu? Fragmentarno spremljanje filmskih zgodb posameznih karakterjev smo npr. v zadnjih letih videli v filmih, kot so Sreča, Srčne igre, Magnolija, Kratke zgodbe.
Igor Šterk: Težko bi rekel, da sem si kot vzor za Ljubljano vzel točno določen film in ga potem prenesel v naše kraje, zagotovo pa drži, da ko je scenarij nastajal, sem pomislil na to, da film vleče nekatere paralele recimo s Kratkimi zgodbami Roberta Altmana, ali pa Srečo Todda Solonza … Konec koncev je zmeraj dobro razmišljati v tej smeri, kajti tudi igralcem je lažje razumeti tvojo vizijo, če mu lahko pokažeš nekaj filmov, da si potem lažje predstavlja, kakšen naj bi bil film, ki ga pripravljamo skupaj.
Premiera: Iz konca filma bi lahko sklepali, da se je posamezniku le težko izviti iz nekje v okolju in genih začrtane usode. Slovenski filmski junak, ki je večji od življenja, torej zate ne obstaja?
Igor Šterk: Hja, če mislimo na Ljubljano, morda res izgleda tako, a že moj prvi film Ekspres, ekspres to tezo demantira. Tam se obema glavnima likoma uspe izviti iz tega začaranega kroga vsem preprekam navkljub in uspeta zaživeti po svojih pravilih igre, tako kot sta si zares želela. Drugače pa se mi zdi, da je oboje lahko kredibilno, če seveda znaš to izpeljati. V slovenskem filmu smo imeli že velike junake (Kekec, glavni junaki iz Vesne …) kot tudi antijunake, najboljši primer je recimo zadnji, Kruh in mleko. Če je film narejen tako, kot se šika, je vse mogoče.
Premiera: Vizualno je Ljubljana izjemno dodelana. Nekateri prizori, npr. tisti, v katerih nastopajo živali, so narejeni s filigransko natančnostjo. Kako ti je to uspelo?
Igor Šterk: V prvi vrsti so pomembni produkcijski pogoji. Ljubljana bi izgledala precej bedno, če bi nastajala v gverilskih pogojih dela, ki žal postajajo zmeraj bolj sistemski del produkcije, namesto da bi bilo to zgolj ekscesno. Če bi imel na voljo dvajset snemalnih dni in ne krepko preko 40, če ne bi bilo finančnih temeljev, da se pripravljamo na film pol leta in več, bi bilo vse skupaj zelo vprašljivo. Recimo prizor v živalskem vrtu, ko glavna junakinja s svojo sestro »slučajno« naleti na prizor, ko sta dva noja sredi parjenja, ne bi bil mogoč, če ne bi že tri mesece prej poizvedovali na vseh mogočih koncih in bili en mesec ves čas na »stand-by«, kdaj se bo to zgodilo. Ta prizor smo posneli dva tedna pred začetkom snemanja, ker noji to počnejo samo eno zelo kratko obdobje v celem letu. Podobno je bilo tudi s snemanjem poroda, ki smo ga posneli pet dni pred uradnim začetkom snemanja, in so morali vsi ključni akterji (snemalec, glavna igralka …) imeti rezerviran termin nekaj dni vnaprej, kajti porod ni nekaj, kar lahko predvidiš na minuto natančno. Vse to ne bi bilo mogoče, če Ljubljana ne bi imela kolikor toliko spodoben proračun.
V postprodukciji je Ven (Jemeršič, direktor fotografije) na vsak način želel, da obdelavo slike delamo v Technicolorju, kjer imajo nek poseben ENR-postopek, ki je dejansko dal naši fotografiji en poseben pečat, ki daje Ljubljani svojo atmosfero. A verjemi, to ni poceni laboratorij, tukaj svoje filme razvija Storaro, ki snema z Bertollucijem, Copollo …
Tudi odločitev, da gremo snemat na 35 mm je bila pomembna, saj bi s kako drugo varianto rejvi izgledali precej ubogo, saj se v tistih temnih prostorih ne bi nič videlo, če ne bi snemali z visoko občutljivim filmom (500ASA), ali pa bi bilo zrno tako veliko, da bi izgledalo, kot da so ti prizori iz nekega drugega filma. A samo to, da smo snemali na 35 mm, dvigne stroške za nekaj sto tisoč DEM …
Premiera: Kako je potekalo snemanje v Berlinu?
Igor Šterk: Precej divje … Ključno je bilo, da sem že leto dni pred snemanjem govoril z znancem, producentom iz Berlina, ki mi je potem tudi pomagal pri organizaciji tega snemanja. Love parade je organiziran tako, da po tisti glavni ulici kroži 50 ali več kamionov, na katerih je res močno ozvočenje, vsak kamion ima svojega didžeja ali več njih, in pa seveda še ljudje, ki kamion napolnijo do zadnjega kotička in na njem žurajo.
Pol leta pred snemanjem smo rezervirali tri mesta na določenem kamionu, ker je bilo tako mogoče posneti bistveno več, kot samo če bi bili spodaj v množici, pa še efekt »vožnje« je dobro deloval, saj tračnic za vožnjo s kamero ne bi bilo mogoče postaviti v tistem divjanju množice. Točno smo vedeli, katere kadre nujno potrebujemo, te smo posneli po večkrat, drugače pa je Ven (Jemeršič, direktor fotografije) lovil s kamero odštekane utrinke samega dogajanja. Kombinacija improvizacije in sistematičnih priprav. Ni pa bilo enostavno. Ljudje na našem kamionu so divje plesali, tako da se je le-ta ves čas tresel, zato smo lahko snemali samo z zelo širokimi objektivi, ker je bilo vse drugo zaradi tresenja neuporabno. Razen snemalca, njegovega asistenta in mene, so vsi ostali člani ekipe z igralcema vred morali ves čas slediti kamionu, kar v enoinpolmilijonski množici še zdaleč ni bilo enostavno. Enkrat jih je en val ljudi »odplaknil« nekam vstran in trajalo je skoraj eno uro, da so se uspeli prebiti nazaj do kamiona. Z Venom pa sva samo stoično čakala, ali jih bomo ta dan sploh še videli …
Premiera: V kakšnih zgodbah in kakšnih junakih, misliš, je prihodnost dobrega slovenskega filma?
Igor Šterk: Kot sem že povedal prej, vse je mogoče, take in drugačne zgodbe, taki in drugačni junaki – bistveno je, da jih delajo ljudje, ki znajo narediti dobre filme. Nekateri so se že dokazali, ves čas pa bi bilo treba sistematično gojiti tudi produkcijo prvencev – vsake toliko bo zagotovo kdo izbruhnil in se dokazal, kot je recimo uspelo Cvitkoviču.
Premiera: Film se je že uvrstil na filmski festival v Rotterdamu. Kako kaj kaže glede mednarodnega plasmaja Ljubljana in kakšne so po tvojem generalne možnosti slovenskega filma glede tega?
Igor Šterk: Kot prvo moram reči, da sem se res razveselil, da so film vzeli v tekmovalni program Rotterdamskega festivala – Ljubljana je sploh prvi slovenski film, ki mu je to uspelo. Pri nas ta festival sicer ni tako "razvpit", vendar pa ga ljudje, ki se s tem poslom ukvarjajo, zelo cenijo. Tekmovalni program tega festivala je pravzaprav ena najboljših odskočnih desk za mlade in še ne tako znane režiserje in njihove filme. Na festivalu so ti filmi v centru pozornosti (v tekmovalnem programu je 16 filmov iz vsega sveta), zaradi velikega zanimanja ima vsak od teh filmov posebno projekcijo, na katero so vabljeni samo ljudje iz filmske industrije. Imel bom priložnost govoriti z veliko distributerji in producenti, tako o prodaji Ljubljane kot o potencialnih povezavah za produkcijo naslednjega celovečernega filma. Kar me je še posebej presenetilo, že v začetku januarja sem dobil pismo od nizozemske televizije, ki hoče že zdaj odkupiti film (pred festivalom), kar je dober znak, saj drugače velja, da so trije filmi, ki prejmejo nagrado, avtomatično odkupljeni za nizozemsko televizijo in kinodistribucijo. Tudi to govori o tem, kako resno je festival zastavljen. Seveda bi bilo super, če bi uspeli dobiti eno od treh nagrad TIGER, ki znaša 10.000 EU, a v igri so še mnogo večji vložki.
Kar se tiče prodaje slovenskega filma, je treba povedati, da smo začeli dobesedno iz nič. Naša kinematografija obstaja samo deset let, to, kar je dobrega nastalo tu pred tem, ljudje zunaj vidijo kot jugoslovanski film. Brez tradicije, kakršno ima recimo Češka, se je izredno težko prebijati in prodajati filme. V zadnjih letih nam je uspelo narediti nekaj velikih korakov naprej, V leru so recimo uspeli prodati kanalu Arte (in za to dobili 120.000 DEM), Varuh meje Maje Weiss je od iste TV uspel dogovoriti predprodajo filma in za to dobil 240.000 DEM, moj Ekspres, ekspres je bil prvi slovenski film, ki se je vrtel v redni kinodistribuciji v eni od držav Evropske unije po več kot tridesetih letih ... To je šele začetek, tega bi lahko bilo bistveno več, a dejstvo je, da smo še totalni "gringoti" (zelenci) v tem poslu, ki zna biti zelo brutalen. Brez povezav, lobijev, znanstev, ki jih mi skorajda nimamo, to ni enostavno početi.
|
