|
Najprej preletimo nekaj esejističnih del. Tu je z Rožančevo esejistično nagrado nagrajeni Vinko Möderndorfer, ki v knjigi Gledališče v ogledalu bralca s svojim sočnim jezikom pelje po celotnem gledališkem dogajanju, od tistega na odru in za njim pa do gledališkega bara po predstavi. Knjiga je iz štirih delov: v prvem z naslovom Replike so kratki eseji, ki so se Möderndorferju najbrž porajali med režiranjem predstav in njegovem delu z igralci, v drugem delu Diskurzi so razmišljanja, ki so povezana s samimi dramami in njihovimi avtorji, v tretjem Gledališče v ogledalu opisuje osebne prigode iz gledališča, v četrtem delu Popotovanja pa impresije iz londonske gledališke scene. Druga esejistična knjiga, Spotoma, Čeha Františka Benharta prinaša izbor do zdaj knjižno neobjavljenih publicističnih in potopisnih besedil. Benhart, ki je bilingvist, že več desetletij tvori most med češko in slovensko literaturo, saj je v obe smeri prevedel že nad sedemdeset knjig, obenem pa v slovenščini izdal tudi nekaj lastnih (Bralnica in druge neprimernosti, Malce drugačna branja, potopisna besedila Sijajni dan ob reki itn). Predvsem z vprašanji poezije in človeka nas v svojem eruditskem stilu navdušuje Octavio Paz, ki se v svojih esejih pod skupnim naslovom Branja in zrenja dotika marsičesa, od osnovnih delcev, do kompleksnih struktur, od jezika do države, od bakterij do demiurgov in od pigmejcev do Edith Piaf. Če pa vas bolj zanimajo psihološke razlage ljubezenskih procesov, si priskrbite izvrstno knjigo z naslovom Ljubezen v času osamljenosti Belgijca Paula Verhaegha, ki se v treh esejih spopada s tem, kako sodoben način življenja vpliva na naše ljubezensko-čustveno življenje, ki ga ves čas osvetljuje tako z evolucijske kot tudi s psihoanalitične perspektive. Natančno pisanje, ki pa je še vedno povsem razumljivo.
Pred nekaj dnevi je izšel jesenski letnik iz zbirke Moderni klasiki, ki prinaša dve nedvomno zanimivi knjigi. Prva je razvpita Platforma francoskega avtorja Michaela Houellebecqa, ki se je proslavil že z Osnovnimi delci (ti so izšli v okviru zbirke XX. stoletje). V Platformi (s filmsko začinjeno spremno besedo Stojana Pelka) spremljajo klasično odtujenega, precej neambicioznega francoskega štiridesetletnika, ki se po potovanju po Tajski, ki bolj kot na kaj drugega spominja na sodobni seksualni turizem, zbliža z eno od udeleženk ekskurzije. Ta dela v turizmu in njen tekoči službeni projekt je revitalizacija neke hotelske verige. Od njunega strastnega in precejkrat seksualno kar eksplicitno opisanega razmerja pa do ideje, da bi ti hotelčki služili kot diskretno zasnovana ljubezenska gnezdeca, je tako samo še korak, ki se pa precej tragično konča. Precej tragično zgodbo pa imamo tudi v drugi knjigi iz te zbirke Anilin duh, novi roman Michael Ondaatja, Kanadčana, ki sedaj živi na Šri Lanki. Pred nekaj meseci je pri nas izšla njegova kultna zbirka Zbrana dela Billyja the Kida, intrigantni fiktivno dokumentarni kolaž pesmi, zapisov in povsem dokumentarnih pričevanj o legendi Divjega zahoda. V Anilinem duhu spremljamo Anil, Šrilančanko, ki se po petnajstih letih tujine kot forenzični antropolog vrača nazaj v domovino, ki krvavi v državljanski vojni, da bi kot delavka organizacije za varstvo človekovih pravic sodelovala pri odkrivanju in analiziranju trupel. Poleg problemov, s katerima se sooča vsak dan, pride za njo tudi preteklost, proti kateri se mora bojevati s sedanjostjo, saj je Šri Lanka dežela, kjer hkrati z državljansko vojno tradicionalne vrednote v prikriti obliki bojujejo bitko s sodobnimi morilskimi tehnologijami. Kompleksna zgodba, v kateri posameznimi prizori stojijo vsak zase, med njimi pa je veliko praznega prostora, je, kakor pravi Andrej Blatnik v spremni besedi, literarni postopek, ki je podoben sestavljanju razstreljenega Bude, zaključnemu prizoru romana, ki mi je solze na oči izvabil že po prvih dveh straneh.
Za ljubitelje knjig, ki so povezane s filmi, je jesenski snopič kar zanimiv. Najprej je tu kultna drama Glengarry Glen Ross, ki jo je napisal najbrž trenutno najbolj znani in največkrat uprizarjani ameriški dramatik David Mamet (aktiven je tudi kot filmski režiser in pred kratkim smo si lahko ogledali njegov film Rop). Končno lahko to surovo kapitalistično farso, kjer šteje samo prvo mesto in v kateri je uporabljen ves klasičen Mametov dramaturški instrumentarij beremo tudi v knjižni izdaji. Tu so žanrski nastavki kriminalke, ki jih Mamet pogosto uporablja tudi v svojih filmih (npr. Hiša iger, Španski zapornik, tudi Rop), tu je igra v igri, ko skušajo Mametovi karakterji s psihološko izdelanimi prevarami prelisičiti zelence oziroma neizkušene v posamezni situaciji in tu je seveda tudi t. i. mametspeak, tisti navdušujoči govor Mametovih likov, po katerem je ta dramatik najbrž najbolj znan in ki je poln nedokončanih stavkov, pomenljivih poudarkov in kletvic, kar vse skupaj ustvarja tisto nepozabno "poetsko impresijo pouličnega govora", kot je v spremni besedi zapisal Blaž Lukan.
Drugi je obsežni roman Zadnja skušnjava slavnega grškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa. Pred poletjem smo predstavili prevod njegove knjige Čar grške pokrajine, v Zadnji skušnjavi pa se je lotil življenja Jezusa Nazarečana. Malokdo ve, da je bil ta roman osnova in inspiracija za tudi prepovedani film Martina Scorseseja Zadnja Kristusova skušnjava. Saj se spomnite tiste scene, ko Jezus v mukah na križu prvič omledi in ga satan v podobi angela odnese v fiktivno posvetno življenje, ki pa se na koncu razblini kot zadnja satanova skušnjava in Jezus potem le izpolni svoje odrešeniško poslanstvo? Idejo je scenarist Paul Schrader dobil nikjer drugje kot v tem kompleksnem in provokativnem Kazantzakisovem romanu. Kot zanimivost naj povemo še to, da bo spomladi izšla tudi knjiga Zadnja Kristusova skušnjava, v kateri se bosta Dušan Rutar in Mitja Reichenberg istoimenskega filma lotila skozi filozofsko-psihološko-glasbeno prizmo.
Na beletristično področje, ki se dotika že uprizorjenih filmov, je z zadnjima dvema novima in lično oblikovanima knjigama posegla tudi zbirka Najst, Cankarjeve založbe. V prvi z naslovom Prekinjeno deklištvo (Girl, Interrupted) avtorice Sussane Kaysen se srečujemo z nekakšno nežnejšo verzijo Leta nad kukavičjim gnezdom. Sussana Kaysen v tem romanu opisuje svojo najstniško izkušnjo, ko je brez pravega razloga več kot dve leti preživela v norišnici. Njena pripoved je delno linearni in delno razvezani opis življenja in terapije v norišnici, skozi katero se v vsej svoji bedi in absurdu razkrije vsa nesmiselnost psihiatričnega sistema. Avtorico romana je v filmu, ki ga v naših videotekah lahko dobite pod naslovom Nore in svobodne, upodobila Winona Ryder, za stransko vlogo njene prijateljice Lise pa je Angelina Jolie lani prejela celo oskarja.
Deviški samomori (v prevodu Irene Duša) je drugi roman iz zbirke Najst, ki je že bil ekraniziran. Kot svoj bizarni, vendar hkrati tudi kompaktni prvenec, ga je leta 1993 napisal Jeffrey Eugenides, kjer skozi oči moških najstnikov kukamo preko plota v dom družine Lisbon, družine, kjer je doma pet hčera, pet sestra. Ko Cecilia, najmlajša od njih v drugo uspe narediti samomor, se krhko ravnotežje tako v družini kot tudi v njeni okolici povsem poruši. Film je pred dvema letoma zrežirala Sofia Coppola, v vlogi ene od sester (Lux) je zaigrala Kirsten Dunst, vloge njenih staršev pa sta upodobila James Woods in Kathleen Turner.
Omenimo lahko še drobni roman Agnes, Švicarja Petra Stamma, ki je izšel v zbirki Nova Evropa (prevod Slavko Šerc) in naj bi svojo filmsko podobo dobil prav kmalu. Gre za minimalistično zgodbo, kjer prvoosebni pripovedovalec opisuje svoje razmerje z Agnes, žensko, ki jo je spoznal v knjižnici, kjer je študiral literaturo za knjigo, ki jo je pisal. Posebnost narativnega pristopa romana je v tem, da se na določeni točki njunega odnosa pripovedovalec odloči in začne pisati roman, tako da njuno razmerje postane roman v nastajanju, kar pa ju začne definirati in hkrati zamejevati ter je na nek način tudi usodno za njuno skupno življenje.
|
