|
Prodorni oziroma skoraj najbolj čutni med evropskimi narodi so gotovo Španci. Pa ne samo zaradi svojega paradnega konja, Pedra Almodovarja. Ta ekscentrični filmski ustvarjalec je poskrbel, da smo videli skoraj vse njegove filme. Po legendarnih Ženskah na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios) smo v obdobju zadnjih desetih let pri nas videli Zveži me! (Atame!), v katerem je Antonio Banderas odločno prepričal porno igralko, da je prav on najprimernejši kandidat za njene potomce; Visoke pete (Tacones lejanos), v katerem so dominantno kraljevale Almodovarjeve ljubljenke na čelu z Mariso Paredes, Victorio Abril in Rossy de Palma; malo manj posrečeno Kiko (Kika); Cvet moje skrivnosti (La flor de mi secreto), zgodbo o krizi zrele pisateljice uspešnih ljubezenskih romanov; Meseno poželenje (La carne tremula) o nesrečnem ljubezenskem trikotniku; ter nazadnje presunljivo, z oskarjem za najboljši tuji film nagrajeno zgodbo o iskanju korenin in pozabljene ljubezni, Vse o moji materi (Todo sobre mi madre).
Seveda ob tem velikem imenu španske kinematografije ne smemo prezreti Fernanda Truebe, Bigasa Lune in Venture Ponsa. Prvi je navdušil s prav tako oskarjevskimi Zlatimi časi (Belle epoque), zgodbo o mladem vojaku, ki sredi tridesetih dezertira, se znajde na kmečki domačiji in se ne more odločiti med tremi lastnikovimi hčerami; kasneje pa je Trueba proslavil še vročo Penelope Cruz z Dekletom tvojih sanj (Nina de tus ojos), zgodbico o španskih filmarjih, ki skušajo posneti film sredi okupirane Nemčije. Luna je najprej požel nekaj zgražanja pa tudi aplavza s spogledljivim Pršutom (Jamon, Jamon), letos se je pri nas oglasil z malce bolj medlim Šumom morja (Sod de Mar), Pons pa očaral s svojimi Ljubkovanji (La Caricies). Lani smo za nameček videli še njihovega predstavnika v bolj trdem žanru, triler Neimenovani, ki mu bo prihodnje leto sledil še žanrsko ekvivalentni Darkness. Kljub temu da pri nas nismo videli filma Alejandra Amenabara Odpri oči (Abre los ojos), ta v ameriški različici Vanilla Sky ni šel mimo nas. V Čilu rojeni Amenabar pa se je potem spet zavihtel preko Atlantika in lani v ameriške kinodvorane poslal film Vsiljivci, svojo verzijo Šestega čuta. Lahko pa si na našem sporedu ravnokar ogledamo Intacto, nekakšno špansko različico drugega Shyamalanovega filma Nezlomljivi. Med manj znanimi pa omenimo še Agustina Villarongo, ki je postregel z morbidno zgodbo o trojici prijateljev iz otroštva, zaznamovanih s krvjo (El mar), ter Fernanda Bauluza in Ricarda Franca s tragično ljubezensko zgodbo, ki se prične z ugrabitvijo (Lagrimas Negras). Omenimo lahko tudi to, da so se Španci, natančneje režiser Jose Luis Garci, ponovno lotili črno-belega filma s portretom življenja v majhni španski vasici ob koncu druge svetovne vojne (Una historia de entonces), v povsem komercialne vode pa so se spustili s pri nas ne videnimi prigodami skorumpiranega policaja Torreneteja, ki so lani dobile še svoje nadaljevanje.
|
