|
Premiera: Če na najbolj znanem svetovnem internetnem filmskem iskalniku imdb.com vtipkamo tvoje ime, se pokaže kar nekaj zadetkov. Koliko filmov si produciral do sedaj in kako bi označil svojo producentsko pot in razvoj?
Danijel Hočevar: Celovečernih oziroma dolgometražnih filmov je 13, poleg tega pa še okoli 20 kratkih igranih, dokumentarnih in animiranih, od leta 1986 do zdaj. Med njimi so najbolj znani oziroma uspešni v zadnjih letih Carmen (1996, r. Metod Pevec), Stereotip (1997, r. Damjan Kozole), Socializacija bika? (1998, r. Čoh in Erič), V leru (1999, r. Janez Burger), Porno film, (2000, r. D. Kozole), Oda Prešernu (2001, r. Martin Srebotnjak) ter Kruh in mleko (2001, r. Jan Cvitkovič). Upam, da se bodo med njimi znašli tudi Rezervni deli, ki smo jih pravkar končali. Poleg tega je kar nekaj filmov še v postprodukciji in v raznih fazah produkcije ali predprodukcije. Večinoma gre za celovečerne igrane filme, med njimi npr. nov projekt Janeza Burgerja pa novi film Jana Cvitkoviča.
Premiera: Kako bi opredelil vlogo in pomen slovenskega filmskega producenta? Okoli tega vlada v Sloveniji kar precej nejasnosti.
Danijel Hočevar: Tu ni veliko filozofije – producent (tako v tujini kot tudi pri nas) zbere denar za realizacijo (produkcijo) filma. Ni važno, ali je njegov ali ne, ni važno ali iz enega ali iz stotih različnih virov, javnih ali privatnih, nepovratnih virov ali bančnih kreditov ... Pri nas se preveč razpreda o tem, da bi morali producenti vlagati lastna sredstva, kar pa nikakor ne drži. Producent lastna sredstva vlaga izredno redko, brez izjeme, tudi na tržiščih, ki mu ta sredstva lahko (vsaj večinsko, če ne v celoti) tudi povrnejo. Tu so seveda delno izvzeti globalni igralci – ameriški studijski filmi – ti se tržijo po celem svetu, ampak to je druga zgodba. In to je to. In glede tega se slovenski producent ne bi smel v ničemer razlikovati od denimo francoskega, nemškega, danskega, argentinskega ...
Drugo je seveda tisto, čemur lahko rečemo kreativno producentstvo, ki je seveda zavezano tvornemu sodelovanju pri razvoju filma od osnovnega sinopsisa do končanega filma. In tudi po tem se producent v Sloveniji ne bi smel in se tudi ne ločuje od svojih tujih kolegov. Bolj se mi zdi, da so napačne le predstave o tem, da bi moral biti producent tisti, ki skrbi le za organizacijo snemanja. To je seveda naloga drugih (producentovih) sodelavcev, nikakor ne nepomembna, a se s tem producent ne bi smel prvenstveno ukvarjati, saj bi sicer to njegovo vlogo zbanaliziralo.
Premiera: Kakšen je tvoj način izbiranja projektov? Iz filmov, ki jih produciraš, lahko vidimo, da si zavezan dolgoročnejšim sodelovanjem, saj sta npr. z Damjanom Kozoletom posnela že nekaj skupnih filmov, produciraš tudi drugi film Janeza Burgerja itn.
Danijel Hočevar: Sodelovanje seveda olajša stvari in hkrati vodi k novim ciljem. Preprosto je potrebno manj napora, da se doseže enak ali višji cilj. In ta usklajenost in profesionalna domačnost seveda olajšujeta produkcijsko zahtevnost. Tako npr. Rezervni deli, ki so bili produkcijsko izjemno zahteven film, niso bili tako naporen projekt prav zaradi tovrstnega sodelovanja. Pa seveda predvsem zaradi kvalitetnih in dolgotrajnih priprav. Sicer pa načeloma rad ponovno sodelujem z režiserjem, s katerim je bilo sodelovanje dobro že v prvo oziroma na prejšnjih projektih.
Način izbiranja projektov pa je različen – od prebiranja končanih verzij scenarijev do pogovorov o določeni temi, od razvoja projekta, od sinopsisa, prek tritmenta (razširjenega sinopsisa, op. ur.), do prvih verzij scenarija pa do prebiranja že relativno končne verzije scenarija. Npr. pri zadnjih treh celovečernih filmih, ki smo jih posneli oz. snemali lani, smo vsaj za dva, oziroma kar za vse tri, imeli napisanih kar veliko verzij scenarijev, pri enem precej več kot 10, pri enem pa blizu te številke. In da se jih je splačalo pisati, pove tudi to, da so bile vse verzije brez izjeme boljše od predhodne.
Premiera: Produkcija Rezervnih delov se je odvila izjemno hitro. Lahko poveš kaj več o tem? Kako sta se ujela z režiserjem Damjanom Kozoletom?
Danijel Hočevar: Z Damjanom sodelujeva že več kot 15 let, tako da sodelovanje poteka bistveno drugače in predvsem enostavneje kot z večino ostalih režiserjev. Film je bil res končan izjemno hitro – resne priprave so se začele januarja 2002, prvi snemalni dan je bil 5. marca lani, prva končna kopija filma pa je bila nared 15. novembra lani, slabih 7 mesecev in pol kasneje. Ni recepta – tokrat so se optimalno združili kvaliteta in hitrost dela v produkciji in postprodukciji. Ponavadi pa to traja dlje. In treba je priznati, da smo si že v pripravah zastavili za cilj, da film končamo pravočasno, da ga lahko prikažemo berlinskim selektorjem, in nam ga je uspelo izpolniti.
Premiera: Razmišljaš tudi kaj o mednarodnih koprodukcijah? So bili češki Samotarji tvoj prvi poskus na tem področju? Te je rezultat opogumil ali ne?
Danijel Hočevar: Mednarodne koprodukcije so vabljiva, a zapletena reč. Predvsem so bistveno bolj dolgotrajne od že tako dolgega postopka realizacije filma. In tudi rahlo dražje. Naslednjih nekaj filmov, ki jih imamo v predprodukciji, bo zagotovo mednarodnih koprodukcij, nekatere bodo režirali slovenski, druge pa tuji režiserji. In kot rečeno – ti projekti so zaradi dolgotrajnejše narave dela že bistveno dalj časa v fazi priprav, zbiranja sredstev, sestavljanja ekip, igralskih zasedb ...
Premiera: Slovenski filmi v lanskem letu niso pritegnili velikega števila gledalcev. Še najviše je bilo Zvenenje v glavi, ki je v Ljubljano doseglo dobrih 10.000 gledalcev. Kaj misliš, da se bo moralo zgodilo, da bi spet prišlo do kakega velikega hita, ki bi se lahko kosal s Porno filmom, Zadnjo večerjo ali Nikogaršnjo zemljo?
Danijel Hočevar: Vsi našteti filmi, ki so bili uspešni v slovenskih kinodvoranah ( na primer V leru in Jebiga), so žanrsko gledano komedije ali pa so se vsaj nagibale k temu žanru. Že res, da so pod tem plaščem nemalokrat povedali grenko, žalostno, tragično zgodbo, a so to storili na sprejemljiv način ... Nasprotno pa so vsi slovenski filmi, ki so bili lani prikazani v kinodvoranah (z izjemo otroškega Pozabljenega zaklada in dokumentarca Zgodba o gospodu PF) žanrsko bolj drame, filmi, ki so se ukvarjali z manj "veselimi" stvarmi, in kot taki že avtomatično pritegnili manj občinstva, ki si po tegobah vsakdanjega življenja prej želi kaj veselega kot pa le zrcalno sliko njihovih življenjskih težav. Dejstvo pa je tudi, to velja predvsem za Ljubljano, da večje število filmov v sicer večjem številu dvoran pomeni matematično (pa tudi realno) manj gledalcev za posamezen film. To so rezultati tudi pokazali. Sicer pa so (če se ne primerjamo ravno z državami, kjer je zavezanost in odnos do domače produkcije večja, kot je pri nas – npr. Jugoslavija, Češka ...) naši rezultati glede na število prebivalcev kar dobri.
Premiera: Danijel Hočevar, najlepša hvala za razgovor.
|
