|
Premiera: Rezervni deli so se uvrstili v tekmovalni spored Berlinskega filmskega festivala. Je po tvojem to tvoj največji uspeh doslej? Kako si nasploh zadovoljen s svojim dosedanjim režiserskim opusom?
Damjan Kozole: Uvrstitev slovenskega filma v tekmovalni program enega od treh največjih festivalov na svetu je uspeh. Ne samo moj. Jaz sem film samo režiral. Za tem, da se je film znašel tam, pa stojijo tudi ambicioznost, podjetnost in nenazadnje ugled producenta in po drugi strani vsi dosedanji uspehi slovenskega filma (Cvitkovičev v Benetkah, nagrada Maji Weiss lani v berlinski Panorami in vsi ostali ...), ki očitno vplivajo na to, da postaja Slovenija filmsko prepoznavna in relevantna. Kar se mojega opusa tiče, sem s svojimi filmi nekako odraščal in so vedno odraz tistega, kar sem takrat mislil, hotel, znal in imel možnost narediti. Zgodnji filmi niso bili preveč uspešni, so pa zame zelo pomembni, so moja šola, moja akademija. Pri nizkoproračunskih filmih in ti so vsi razen Rezervnih delov in Stereotipa, dostikrat nisem niti mogel niti imel možnosti realizirati tisto, kar sem hotel. Sem se pa pri takih projektih veliko, največ naučil.
Premiera: Filmski režiser se tako kot drugi umetniki vedno spopada z dvema robovoma svojega ustvarjalnega delovanja. Na enem so gledalci, na drugem kritika. Kaj ti več pomeni: številni obiskovalci tvojega filma ali njegove dobre kritike?
Damjan Kozole: Film je predrag, da bi ga lahko delal samo zase. Zase lahko pišeš pesmi, slikaš, za film in kapital, ki je v njega vložen, pa polno odgovarjaš. Zato so gledalci in gledanost filma pomembni. In nenazadnje, želim si, da misel in sporočilo, ki ga v tem primeru prinašajo Rezervni deli, pride do ljudi. Zato sem se trudil, da kljub zelo čustveni in žalostni zgodbi naredim dinamičen, atraktiven, na nekih mestih tudi duhovit, skratka, gledljiv film. Kar se kritike tiče, nimam zares izdelanega stališča: včasih se mi zdi, da je, vsaj naša, nesramna in skrajno nepoznavalska, spet kdaj drugič sem lahko potegnil iz nje konstruktivne zaključke. Zelo odvisno: kritike pri nas pišejo vrhunski poznavalci, popolni diletanti in mnogi vmes. Na dilemo, ali so pomembnejši gledalci ali kritika težko odgovorim. Vsekakor pa delam filme za gledalce.
Premiera: Rezervni deli so film, ki se (po Porno filmu) spet dogaja nekje na družbenem robu. Kje si dobil idejo zanj? Zakaj si dogajanje umestil v Krško?
Damjan Kozole: Vsak dan so bili časopisi polni begunskih zgodb, ki so se skoraj same sestavljale v scenarij. Potem sem po naključju na morju srečal Gerharda Lekseta - Gerija, legendarnega spidvejista iz Krškega. Iz Krškega sem sam doma, tam poznam ljudi, oni poznajo mene. Vem, kako živijo. Z njim (Gerijem) sem dobil osnovo za glavni lik in lokacijo. Ko snemaš doma, je tako kot pri nogometu: prednost domačega terena. Vse je šlo zelo enostavno. Res je, da sem scenarij pisal dolgo, tudi veliko raziskoval samo tematiko in problematiko, napisanih je bilo 13 verzij, vendar se nikoli ni zataknilo. V končni fazi je sodeloval še Mogens Rukov, danski script doctor, najbolj znan kot koscenarist Vinterbergovega Praznovanja, tik pred snemanjem pa sva ga z Janom (Cvitkovičem) enkrat pila in mimogrede še spremenila konec scenarija.
Premiera: V filmu slišimo, da preko Slovenije prepeljejo več 10 tisoč ljudi, ki si želijo na Zahod. So ti podatki realni?
Damjan Kozole: Ja. Leta 2000 je bilo po uradnih podatkih MNZ Slovenije zajetih, poudarjam, zajetih 36 tisoč ilegalcev. Koliko jih je uspelo priti do "Evrope", največkrat Italije, nihče točno ne ve, predvideva pa se, da jih je šlo v tem letu čez Slovenijo med 150 in 160 tisoč. Lani in letos je ta številka sicer padla, ker je s padcem Miloševića Srbija zaprla t. i. kitajski kanal, Bosna pa je z uvedbo vizumov otežila prihod iz islamskih držav. Je pa tihotapljenja in ilegalnih prehodov še vedno zelo veliko, to lahko povem iz prve roke, namreč po informacijah od tihotapcev.
Premiera: Si se pri pisanju scenarija opiral tudi na Kusturičin Dom za obešanje ali pa švicarskega oskarjevca Pot upanja, ki se spopadata s podobno tematiko, seveda bolj iz zornega kota prebežnikov?
Damjan Kozole: Gledal sem oba, Kusturičin film že prej, Pot upanja pa med pisanjem scenarija. Ravno zaradi teh dveh filmov sem spremenil optiko in se odločil, da naredim zgodbo o dveh tihotapcih ljudi; prvotna zamisel je bila zgodba o tem, kako skupina ilegalcev vidi Slovenijo pri svojem ilegalnem prehodu.
Premiera: Producent filma Danijel Hočevar je v intervjuju v prejšnji številki Premiere dejal, da je bilo snemanje Rezervnih delov logistično zelo zapleteno, vendar zgledno izpeljano. Lahko poveš kaj več o tem?
Damjan Kozole: V snemalni knjigi je bilo 160 sekvenc, 60 lokacij, vse več ali manj ponoči in to ob rekah ter v gozdovih. Snemali smo marca, ko je bil hud mraz. Na dirkah je bilo po 400 in več statistov. Samo beguncev je bilo več kot 100 in z njimi smo snemali tako ob hrvaški in italijanski meji kot v Ljubljani, kar pomeni, da smo jih morali na vse te konce tudi pripeljati. Snemanje je spremljalo več tehničnih težav, na koncu so nam v laboratoriju še uničili nekaj materiala in to tistega z največ statisti, se pravi, da smo morali ponavljati snemanje. Ampak, konec dober, vse dobro, imel sem odlično ekipo za sabo.
Premiera: Lani smo v slovenskih kinodvoranah videli devet domačih filmov, kar je izjemno veliko. Kako gledaš na stanje slovenske filmske produkcije? Kakšen je tvoj pogled na razvoj tehnologije, ki je prinesel digitalne kamere in možnost garažnih produkcij?
Damjan Kozole: Slovenska filmska produkcija je, čeprav se kdo z mano ne bo strinjal, fenomen v svetovnem smislu. Denar, ki ga država namenja za filmsko produkcijo v celem letu, je enak enemu povprečnemu evropskemu filmu. Ali za primerjavo: eno samo gledališče iz Ljubljane dobi več sredstev kot vsi slovenski filmi v enem letu. Ali še druga primerjava: Hrvaška, povojno ekonomsko izčrpana, z bistveno nižjim standardom in bistveno manjšimi filmskimi uspehi namenja za filmsko produkcijo dvakrat več denarja kot naša "zgodba o uspehu". Pa imamo, samo v zadnjih dveh letih filme v Cannesu, Benetkah, Berlinu, Rotterdamu, Locarnu ... na vseh pomembnih festivalih. Slovenski film nikoli ne bo neposredno povrnil stroškov, enostavno ni računice pri nas, tako kot v večini držav po svetu ne. Jih pa lahko povrne posredno in jih tudi več kot vrača.
Kar se novih tehnologij tiče, sem za, pa čeprav sem Rezervne dele delal "po starem". Vprašanje časa je, kdaj bo digitalna tehnologija prevladala. Že zdaj pa omogoča demokratičnost, vsak, ki ima resno željo, trden namen in dva, tri prijatelje, lahko posname film. Tako smo dobili Zadnjo večerjo, pa Šelestenje, pomembna filma, ki ju "uradna produkcija" nikoli ne bi spustila skozi svoja sita. In še nekaj je pomembno: nova tehnologija, nova estetika in tudi – nova etika. Dolgo prevladujoč akademski, včasih celo sterilen pristop in estetika sta se tudi zaradi tega umaknila bolj življenjskim, predvsem pa realističnim in gledljivim vsebinam. Seveda sem zagovornik vsakršne trash, garažne filmske produkcije, nenazadnje sem iz nje izšel. Sem tudi zagovornik, da se posname čim več, potem pa je treba trezno presoditi, kaj naj gre v kino in kaj je bilo na drugi strani dobra, pa poceni šola.
Premiera: Kakšni so tvoji režiserski načrti za prihodnost?
Damjan Kozole: Delam zapiske, kakšno situacijo, kakšen dialog, detajl. Približno imam v glavi tudi zgodbo. Ko bo ves ta cirkus z domačo premiero Rezervnih delov in Berlinom mimo, se bom usedel za računalnik in začel pisati. Kam točno me bo to pripeljalo, pa ne vem.
Premiera: Najlepše se vam zahvaljujemo za prijazno sodelovanje in srečno v Berlinu.
|
