|
Napad klonov
Lansko leto je nedvoumno dokazalo, da je Hollywoodu povsem zmanjkalo originalnih idej in da svoj posel poganja predvsem z uporabo zgodb, ki so pred oživitvijo na njihovem celuloidnem traku tako ali drugače obstajale že v kaki drugi obliki. To lepo potrjujeta filmski nadaljevanki, ki imata osnovo v izjemno prodajanih knjigah (Harry Potter in Gospodar Prstanov), pa nove, hollywoodske verzije filmov iz drugih jezikovnih in kulturnih območij, npr. japonskega (Krog), španskega (Vanilla Sky), skandinavskega (Insomnia), in seveda filmske adaptacije stripov (Spider-Man, Rezilo 2, Možje v črnem 2), ki se ji niso mogli upreti niti Francozi (Asterix in Obelix: Misija Kleopatra), ter seveda ekranizacije in takih in drugačnih televizijskih serij (Scooby-Doo in Jackass: The Movie). Tu je bila še nepregledna vrsta filmskih nadaljevanj (poleg Potterja in Gospodarja še novi James Bond, že omenjeni stripovski nadaljevanji, Epizoda II Vojne zvezd, druga Mišek Stuart Little in Božiček, nadaljevanje Analize pa take, tretji del Austina Powersa itn.). Med desetimi lani najbolj gledanimi filmi po vsem svetu je bilo kar sedem filmov iz te kategorije, kar pomeni, da je Američanom uspelo povsem homogenizirati okus globalne filmske publike. Ta trend se bo nadaljeval tudi letos, saj bodo tu nove stripovske ekranizacije, predvsem Marvelovih superjunakov (Daredevil, The Hulk in Možje-X 2), pa nadaljevanji Matrice, tretja dela Terminatorja in Ameriške pite, drugi deli Hitrih in drznih ter Slabih fantov, temu trendu pa se ne bo uprl niti Disney, saj bo na trg poslal še film z medvedkom Pujem (Piglet's Big Movie) in nadaljevanje Knjige o džungli. Podobni logiki so nasedli tudi Francozi, saj bodo ravnokar lansirali tretji del Taxija, pripravljajo nadaljevanje Škrlatnih rek in tretji del Asterixa, poleg tega pa bodo na veliko platno letos spravili kar nekaj stripovskih priredb. Da je Hollywood izvirnosti res rekel adijo, kažejo tudi taki režiserji, kot je npr. Spielberg, ki je svoje zadnje tri filme posnel po literarnih predlogah (A. I. Umetna inteligenca, Posebno poročilo in Ujemi me, če me moreš), njegov naslednji film pa naj bi bil četrti Indiana Jones, torej totalni deja vu. Da je ironija popolna, za originalnejše ameriške filme zadnjega časa štejejo The Hours režiserja Stephena Daldryja (Billy Elliot), o katerih vsi govorijo v presežnikih, kar ni čudno, saj je tako tudi stališče literarnih kritikov do istoimenske romaneskne predloge Pulitzerjevega nagrajenca Michaela Cunninghama, po katerih so posnete, potem Adaptacijo (Adaptation) režiserja Spikea Jonzea (Biti John Malkovich), ki ni nič drugega kot bizarna zgodba filmskega scenarista, ki ima take probleme z adaptacijo knjige za film, da se odloči, da bo napisal scenarij o scenaristu, ki ima neznanske probleme z adaptacijo knjige za film, in seveda zvezdniško zaseden Chicago (poganjajo ga Richard Gere, Catherine Zeta-Jones in Renee Zellweger), ki je zgolj na veliko platno prenesen istoimenski muzikal. Ja, časi Lepote po ameriško in Gladiatorja so že kar daleč.
Je kdo rekel Gladiator?
Res je, po nepričakovanem uspehu Gladiatorja na prelomu tisočletja, ki je štiri desetletja po Kubrickovem Spartaku spet obudil ta pozabljeni žanr, tokrat tudi v režiji računalnikov, so studii podobno kot dve leti prej po Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana začeli na mah razvijati epske zgodovinske filmske projekte. Lansko leto je tako minilo v poliranju scenarijev in sestavljanju v nebo vpijoče visokih proračunov, letošnje bo potekalo v snemanju, prihodnje leto pa se lahko nadejamo kar nekaj filmov z velikimi zgodovinskimi osebnostmi, velikimi zgodbami ter bitkami, vse z zvezdniškimi imeni pred kamero in za njo. Brad Pitt bo tako igral Ahila v Warnerjevem projektu režiserja Wolfganga Petersena Troja (Troy) po Homerjevi Iliadi, v predprodukciji sta najmanj dva projekta z Aleksandrom Velikim, v enem naj bi bil glavni Leonardo DiCaprio (režija Buz Luhrmann), v drugem pa Colin Farrell (režija Oliver Stone), Hannibala, tokrat zgodovinskega, naj bi upodobil karizmatični Vin Diesel, Michael Mann pa naj bi zrežiral Georgea Clooneyja v filmski reprizi znamenite bitke Špartancev s Perzijci pri Termopilah v filmu Gates Of Fire.
Poslednji Mohikanci
Ni še davno tega, ko se je čez prve strani vseh svetovnih časopisov razprostirala vest, kako je virtualni, torej praktično nevidni AOL pohrustal Time Warner, največji svetovni medijski imperij in kako je francosko vodno podjetje Vivendi v svoj portfelj investicij vključilo čezoceanski Universal. Sedaj pa borzni analitiki kombinirano podjetje AOL Time Warner vrednotijo niže, kot je bila tržna vrednost samega Time Warnerja pred združitvijo, Vivendi Universal pa je čezoceansko sodelovanje skoraj potopilo in Francozi strahoma čakajo, kaj se bo zgodilo s plačljivo televizijo Canal Plus, ki je tudi v njegov lasti in je eden od največjih financerjev francoskega filma. Nadebudni magistri poslovne administracije so vsaj v tem poslu morali priznati, da ima realna ekonomija še zmeraj svojo težo. Zlomil se je tudi Leo Kirch, največji nemški televizijski mogotec, najstabilnejši svetovni medijski podjetji pa upravljata človeka, ki bi si po vseh veljavnih zakonih že davno zaslužila upokojitev; to sta Rupert Murdoch, ki preko svoje News Corp. kontrolira tudi 20th Fox, in Sumner Redstone, ki z Viacomom drži v rokah tudi Paramount.
Resničnost je vse bolj resnična
Če je Čarovnica iz Blaira izpred nekaj let resničnost zgolj fingirala z dokumentarnostjo in z njo dodobra napolnila filmske blagajne, je to lani uspelo tudi pravim dokumentarnim filmom. Film Michaela Moora Bowling For Columbine, ki smo ga na nekaj projekcijah videli tudi pri nas, je bil po 46 letih prvi nefikcijski, ki je na lanskem Cannesu tekmoval v uradnem programu. Dokumentarnost ni uspela samo v Ameriki: v Franciji so prišli na spored Nomadi neba, nov film ustvarjalcev Mikrokozmosa, tokrat poetska pripoved o življenju in potovanju ptic, ki spomladi prihaja tudi na naš spored, Etre Et Avoir, dokumentarec o učitelju v osnovni šoli pa je postal eden od najuspešnejših iz tega žanra v Franciji doslej. Tudi Skandinavija je trznila nanje, najprej z zborovskim filmom Cool And Crazy, potem pa še s filmom Vse o mojem očetu (All About My Father).
Kopirati ali ne kopirati?
V času, ko DVD postaja vse bolj pomemben vir sekundarnih prihodkov filmskih studiev, se vse bolj povečuje tudi hitrost prenosa podatkov po internetu, kar nujno vodi k vse večjemu digitalnemu piratiziranju filmov z vse boljšo resolucijo. Odvetniki filmskih studiev so tej tematiki zadnja leta v sodnih dvoranah naklonili veliko časa, kot obrambo proti vse hitrejšemu kroženju filmov po spletu so se nekateri filmski distributerji odločili, da vse več filmov začenjajo simultano predvajati po vsem svetu (npr. Spider-Man, Epizoda II Vojne zvezd), medtem pa pirati bolj ali manj javno izpostavljajo tudi svoja vprašanja, ki imajo kar nekaj soli, kot npr., zakaj je DVD dražji kot običajna videokaseta, če ga je ceneje razmnožiti, ali zakaj dematerializirani ogled filma preko plačljive televizije stane enako kot izposoja fizičnega proizvoda iz videoteke. Uskladitev cenovnih nivojev posameznih proizvodov in storitev v zvezi s ponujenimi filmi bo tako gotovo ena od pomembnih nalog filmskih studiev v prihodnjih letih.
Rdeča cona in rdeče številke
Poleg že omenjenih evropskih težav z Vivendijem in Canal Plusom ter Kirchem, je lani nekajkrat grdo spodrsnilo tudi večjim evropskim filmskim produkcijam. Terry Gilliam se je zaplezal s svojo vehementno produkcijo Don Kihota, kar je lepo pokazal dokumentarec o snemanju tega filma Lost In La Mancha, Neil Jordan je napisal scenarij za Borgio, kjer je bil v igri za režijo celo Robert Zemeckis, potem pa se je ta 50-milijonski projekt sesul v nič, Walter Salles je po dveh letih naprezanja opustil perspektivni projekt Assumption Of The Virgin. Razlog za vse skupaj je bil večinoma denar, ki ga niso bila zmožna zagotoviti produkcijska podjetja. Da bi bilo vse skupaj še huje, je nacionalna francoska filmska inštitucija CNC sredi lanskega oktobra prosila vlado za finančno injekcijo nekje v višini 80 milijonov evrov z opozorilom, da se lahko Francija drugače kar lepo poslovi od neodvisnega filmskega sektorja. Prve žrtve so padle, saj je šel ravnokar v likvidacijo eden od zadnjih neodvisnih francoskih filmskih prodajnih agentov Mercure Distribution.
Evropa s preverjenimi imeni
Lani so svoje nove filme predstavili uveljavljeni evropski režiserji, kot so npr. Francois Ozon (8 žensk), Pedro Almodovar (Govori z njo), Aki Kaurismaki (Mož brez preteklosti), Mike Leigh (Vse ali nič), Roman Polanski (Pianist), Roberto Benigni (Ostržek) itn., ki so večinoma pokazali dobro formo ter tudi komercialno niso razočarali, kljub temu da njihovi filmi niso vključeni v distribucijsko mrežo največjih svetovnih filmskih distributerjev. Svojevrsten fenomen so (tudi pri nas) postale Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana. Podobno se bo nadaljevalo tudi letos, ko bodo svoje nove filme predstavili Lars Von Trier (Dogville), Thomas Vinterberg (It's All About Love) in ponovno Ozon, tokrat v angleščini (Swimming Pool). Luc Besson se je iz režiranja povsem umaknil in filme zgolj še producira in zanje ponavadi napiše tudi scenarije (serija Taxi, The Transporter, Zmajev poljub, Yamakasi itn.), kar naj bi počel tudi v prihodnje, Rus Aleksander Sokurov pa je s svojim v enem kadru posnetim filmom Ruski zaklad uporabi digitalne kamere postavil drugo skrajnost (prvo seveda predstavlja George Lucas z Epizodo II Vojne zvezd). Evropa je v podobi Gasparja Noea dobila svojega kubrickovsko intrigantnega razbijalca zvezdniških zakonov, saj se je, podobno kot pri snemanju Široko zaprtih oči Cruise in Kidman, po snemanju radikalnega filma Nepovratno razšel prvi evropski filmski zvezdniški par Vincent Cassel in Monica Bellucci. Evropa je tako v raznovrstnosti svojih filmov bogata kot že dolgo ne, vprašanje pa je, če ne bodo, kot že tolikokrat doslej, to spet najbolje izkoristili na oni strani Atlantika.
|
