|
Ja, apelirajo na povečanje državnih sredstev za film, protestirajo, kako denimo pisateljev nihče ne sprašuje o branosti njihovih knjig (kar od vpeljave knjižničnega nadomestila sicer ni čisto res) in kako gledanost filmov ni umetniško, temveč ekonomsko dejstvo.
Ob tem pozabljajo na to, da financiranje njihovih filmov pač ni zgolj umetniško, temveč tudi ekonomsko dejstvo. Njihov film v povprečju namreč stane več kot subvencija za sto slovenskih romanov. V kakšnem času v Sloveniji izide sto romanov domačih avtorjev? Približno v dveh letih. Kaj to pomeni? Enostavno to, da je subvencioniranje slovenskega romana lahko zgolj umetniško dejstvo, ekonomsko plat te medalje pa skoraj lahko zanemarimo. Pri filmu pa temu ni tako. Ekonomske plati tega umetniškega izdelka pač ne moremo kar zanemariti. Sploh ob dejstvu, da nastane letno samo nekaj filmov. Vsak šteje. Vsak je pomemben. Če slovenski filmarji želijo, da se s finančnimi postavkami njihovih umetnin ne bo ukvarjal nihče, naj zamenjajo posel. Naj gredo med pisatelje.
Tega pa seveda ne bi storili. Oni bi bili filmarji, oni so pač rojeni edino za filmarje. Čutijo se več kot upravičeni do državnega filmskega denarja, prepričani so, da jim pripada. Neznansko in nekritično so zaverovani v lastno kakovost. Ne želijo biti del trenda, del sistema, filmov ne bi delali za publiko (sploh pa ne za našo publiko, za kokičarje, multipleks folk in podobno), sami nočejo biti del publike niti takrat, ko gledajo druge filme, oni so unikatni individuumi, ki želijo biti neodvisni od sistema, ob tem da naj bi jih hkrati ta avtomatično in brezpogojno financiral. Ali, v najslabšem primeru, vsaj močno sofinanciral.
Je to daljnovidno? Seveda ne. Če se brigaš zgolj za svojo rit, boš v riti tudi ostal. Slovenski pisatelji se lahko v primerjavi s filmarji naslonijo nazaj. Oni so si svoje že izborili ali, še bolje, to so jim izborile že prejšnje generacije pisateljev. Literatura se poučuje pri slovenščini, portret Prešerna rišejo pri likovnem pouku v tretjem razredu, včasih celo prej, pri geografiji se obiskuje Muljavo, bralne značke se svetijo v očeh osnovnošolcev že skoraj od dneva, ko ti prvič sedejo v šolske klopi, knjižnice so, metaforično gledano, na vsakem občinskem vogalu. Tudi gledališčniki si lahko obliznejo prste. Njihovi teatri so v shemi nacionalnega financiranja kulture zabetonirani že desetletja, vsak od njih, ki je nacionalnega značaja, letno pokasira več od celotnega slovenskega filma. Potem so tu še mestna gledališča, ki vsaj v metropoli za njimi ne zaostajajo kaj dosti. Filmarji z njimi za zdaj niso primerljivi. Niso v njihovi ligi. Oni morajo tja šele priti. Tako pač je.
Kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi se film kot del rednega programa začel poučevati v naših osnovnih in srednjih šolah? Naenkrat bi se zganila obsežna državna infrastruktura, državni aparat od šolskega, prek kulturnega do gospodarskega in še kakega drugega ministrstva. Ugotovilo bi se, da ni ustreznih kadrov za poučevanje. Da ni ustreznih učbenikov. Da ni uporabnih priročnikov. Da ni dovolj svetovne, predvsem pa evropske filmske klasike s slovenskimi podnapisi. Ugotovilo bi se, da je premalo slovenskih filmov za študijske primere. Ugotovilo bi se, da je tudi o slovenskih filmih napisanega veliko premalo. In ko bi se zganil državni sektor, bi se zganil tudi paradržavni. In ko bi se zganila ta dva, vladna, bi se zganili tudi nevladni. In za njim zasebni. Zgodil bi se narod. Filmski narod, seveda. Denarja za slovenski film bi bilo skoraj avtomatično kakih petkrat, morda celo desetkrat več. Slovenski filmi bi postali boljši in tudi bolj gledani. Hej, če lahko Danci na svoje filme v svoje kinodvorane letno spravijo tri milijone ljudi, potem bi jih lahko tudi mi kak milijon. To pa je že številka, ko bi se nekaj začelo dogajati. Film bi spet potegnil, vanj bi prišli najboljši kadri, kot nekdaj, v zlatih časih Vibe pa v času Žižka in podobnih. Slovenski film bi se iz depresije obrnil v evforijo, iz rekvijema v koračnico, namesto nekaj nepovezanih akordov bi dobili simfonijo. Slovenija bi iz devetnajstega stoletja končno stopila v dvajseto.
Seveda je do tam dolga pot. Treba bi bilo migati. Treba bi se bilo angažirati za nekaj, kar slovenskim filmarjem ne bi prineslo koristi že naslednji trenutek. Morda šele čez leta. Ob tem bi bilo končno treba dobro preštudirati celotne evropske filmske modele. Tiste, ki delujejo. Recimo skandinavske.
Ne se sklicevati zgolj na tiste odstavke, ki se nanašajo na subvencije za produkcijo in apelirati na kasiranje odstotkov od vstopnic, ki so jih prodali drugi filmi. Tuji. Ne-njihovi.
Slovenski režiserji letijo visoko, hkrati pa nimajo letališč. Nimajo baze. Nimajo gledalcev. Nimajo naroda s filmsko zavestjo. Nimajo niti zavesti o tem, da je za stabilen domač film potrebna njegova vseprisotnost. V vseh porah družbenega življenja, so rekli včasih. Samo oni so lahko frontmeni v tem procesu. Zakaj? Zato, ker se državni, s tem pa tudi večino drugih medijskih žarometov po defaultu, avtomatično, obračajo k njim kot paradnim konjem slovenske filmske scene. Država seveda promovira tisto, kar financira. Državnih priznanj ne dobivajo outsiderji. Televizijske minutaže na nacionalki ne dobivajo alternativci. Dobiva jo filmska pozicija, režiserji filmov, kamor je država porinila svoj denar. Saj to je ja jasno, na ta način najlaže upravičijo in opravičijo svoj obstoj.
Jasno, veliko lažje je o tem, kako ata na kulturnem ministrstvu ne da dovolj denarja, razpredati na neskončnih kavarniških diskusijah. Veliko laže je leta in leta razmišljati zgolj o tem, kako bi se trenutnega gazdo na čim bolj eleganten način pretentalo. Kako bi se mu na čim bolj galanten način povedalo, da so ravno sedaj oni nujni, nepogrešljivi za razvoj slovenskega filma. Da imajo prav zdajle enkraten scenarij za izjemen film.
Evo, to je največja napaka slovenskih filmarjev: da na to temo v zadnjih petnajstih letih niso naredili prav nič.
(Odlomek iz knjige Stranpota slovenskega filma, ki izide aprila.)
|
