|
Dušan Rutar, filozof in psihoanalitik, drugače pa tudi avtor knjig v knjižni zbirki Premiera in je lani izdal tudi knjigo o Matrici, v kateri se je ukvarjal predvsem z njenimi filozofskimi, sociološkimi in religioznimi komponentami. Ob njenem nadaljevanju je za Premiero na kratko povzel svoj pogled nanjo.
V kinematografe prihaja drugi del trilogije z naslovom Matrika. Ali pa je Matrica? Sploh pa: kako vemo, da je to trilogija? Glejte filme. Kako vemo, da gledamo filme, kako vemo, da nismo še bolj nadzorovani preko njih? Vzemite rdečo tabletko.
Kako se je odklopil prvi človek? Kako se je odklopil Morfej, bog sanj? Odgovor je preprost: bral je Freuda, Platona, biblijo, druge svete spise, študiral je Derridaja, Deleuza, Foucaulta, Lacana itd. Je vse to v filmih Matrika? Seveda. Namerno? Kajpak.
Bratoma Wachowski je bil všeč že Iztrebljevalec (Blade Runner), in sicer takrat, ko ga še nihče ni maral, ker ga nihče ni razumel, saj so ga vsi uvrščali v red znanstvene fantastike, poleg tega pa niso videli verzije, ki se imenuje "director's cut". A tudi ko so jo videli, niso razumeli nič bolj. Nemara je to pomembno za razumevanje Matrike (1, 2, 3). Toda zabave željni ljudje se z razumevanjem Matrike sploh ne bodo ukvarjali. Le zakaj bi se?
Ali obstajajo "inteligentni" stroji? Bodo kdaj obvladovali ljudi? Obvladujejo jih že sedaj, le ugotoviti moramo še, koliko so zares "inteligentni". Kako pa je z inteligenco ljudi?
Japonski Megazone 23 vsekakor nima nobene povezave s filmom Matrika. Zato pa ima matrika veliko skupnega z reciklažo. In ljudje se dandanašnji nenehno reciklirajo. Torej je Matrika film o njihovih življenjih. Torej ne gre za nikakršno fikcijo. Film definitivno ni fikcija.
Matrika ali matrica je najprej maternica. Ta je temeljni pogoj za razvoj življenja; nekega dne jo človek kljub vsemu zapusti - ali pa ravno zaradi tega. Poleg tega je matrika tudi gigantski stroj; je gigamašina, ki je ni mogoče obvladati, kot si predstavlja novoveška teo-tehno-racionalistična misel. Proizvaja realnosti in resničnosti, proizvaja tudi demokracijo - toliko, da jo izvažajo. Na primer v Afganistan, Irak, Sirijo itd. Za ljudi, ki so dandanašnji potrošniki ali žetoni. Stroji brez njih ne delujejo. Realnosti, ki jih proizvaja matrika, so seveda modelirane. Jim je mogoče zaupati? Komu je mogoče zaupati? Je mogoče zaupati sebi? V matriki? Ali je v viralnem svetu sploh še smiselno govoriti o zaupanju? Sprašuje se Jean Baudrillard.
Brata Wachowski pravita, da najverjetneje ne more biti naključje, da so v Avstraliji v zadnjih letih posneli kar tri filme, ki so precej sorodni: Temno mesto (Dark City), Trumanova predstava (The Truman Show), Matrika (The Matrix). Življenje je namreč škatla, iz katere sem in tja skušamo pobegniti, da bi odgovorili na nekatera vprašanja in odkrili to, kar Američani naivno imenujejo "resnični jaz". Iluzija je zares velika, zato je idejo o "resničnem" jazu najbolje opustiti. Ali se je sploh še smiselno oklepati kakih idej?
V Matriki mrgoli idej in skrivnih sporočil. Koliko jih je? Brata Wachowski pravita, da nikoli ne bomo izvedeli. Dobro, torej ne gre zgolj za zabavo. Hvalabogu.
Neo je novi človek. Je pristno in avtentično razcepljeni človek. Ni protejska osebnost. Ni narcistična osebnost, ni patološki narcis. In zakaj novi človek? Kdo ga v viralnem svetu, kjer poteka nemogoča menjava, kot jo imenuje Baudrillard, in je realnosti reprezentacij že davno tega zamenjala reprezentacije realnosti, sploh še potrebuje? Ljudje imajo namesto tega na voljo realistično televizijo (reality TV), kjer nenehno "dogaja". Imajo gigamarkete, kjer tudi "dogaja". Obstaja gigantska industrija propagande in zabave, kjer "dogaja" še bolj. Resnično, današnji ljudje živijo v svetovih, kjer "dogaja" tako veliko in tako hitro, da nimajo vpogleda v to, kar imenujemo pametne podobe (smart images). Te mislijo namesto gledalcev, prav ta hip pa nastajajo neposredno na iraški fronti. Svet zabave, informacij in poročanja s fronte je en sam gigantski svet, zato v njem praktično ni razlike med informacijami, zabavo in vojno.
Rdeča tabletka, ki jo dobi Neo, je kakor virus, ki moti življenjski signal, zato mu je mogoče slediti. Neo namreč živi v stroju, mašini - tako kot vsi drugi. Če je nadzorovan, je prek njega mogoče nadzorovati nadzornike. A ne brez rdeče tabletke. Če se zanjo nihče ne odloči, bo še naprej živel v maternici, v kateri ne bo mogel razlikovati med vojno in zabavo.
Zakaj Neo v prvem filmu poje kolaček, ki mu ga ponudi prijazna gospa, ki je orakelj? Ni mogoče reči, saj so prizor izrezali. Tako pravita brata Wachowski, vendar se motita. Natanko vemo, zakaj je Neo moral pojesti kolaček. Če je nekoč pojedel tabletko …
Če je bil film narejen za gledalce in za ustvarjalce filma, se moramo vprašati, za katere gledalce je bil narejen. Ko gledate film, ste pred izbiro: se boste iz tega česa naučili ali ne? Odločitev je vsekakor vaša. Ali pa je v rokah matrice? In katero tabletko bi izbrala brata Wachowski? Modro. Zanimivo.
Neo je namreč potencialni jaz gospoda Andersona. Ne "resnični", ampak potencialni. Gre za možnost, ki jo ima človek kot svobodno bitje. Te možnosti nimajo stroji. Nikoli je ne bodo imeli. A tudi če bi jo imeli, ne bi bili v boljšem položaju kot ljudje. Tako verjameta tudi brata Wachowski, ki ne poznata teorije subjekta. A saj jima tega ne zamerimo, ker je njuna dolžnost delati filme. S teorijo subjekta se bomo ukvarjali drugi.
V drugem filmu (Matrix Reloaded) bomo med drugim skušali doumeti, kaj dela matrika znotraj matrike, videli pa bomo tudi, kdo je močnejši od Nea. Ideja je kajpak bosa - nihče ni močnejši od Nea, saj ne obstaja metajezik. A kot rečeno: s teorijo se brata Wachowski pač nista ukvarjala.
Kako naj vemo, ali smo v matrici ali le gledamo film z enakim naslovom? Vzemite modro tabletko. Je življenje v matrici slabo? Za koga? Da je življenje v njej dobro? Za koga? Kristus pa je rekel: vrgel sem svet v ogenj in glejte, sedaj ga varujem, dokler ne bo vzplamtel (Tomažev evangelij, #10).
|
