|
John Williams je, kot je že praksa v zadnjih letih, ponovno nominiran, tokrat kar dvakrat. Pri Umetni inteligenci nam, kot smo ugotavljali že pred nekaj meseci, s svojo glasbeno kuliso prav uspešno samosvoje pripoveduje zgodbo filma, saj nas z večinoma tihimi, vendar natančno vodenimi melodijami pelje po mentalnem svetu in "ostržkovem" potovanju Davida, ujetega med mehanično in človeško, med resnično ljubeznijo, ki jo skuša izžarevati, in njegovo neresničnostjo, v katero je breizhodno ujet.
Pri Harryju Potterju je Williams nastopil z nalogo, da zakoliči trdne melodije, ki se bodo lahko pri prihodnjih filmih razraščale in prenikale v raznorazne različice. Z referencami Vojne zvezd in enem najstabilnejših filmsko-glasbenih partnerstev, ki ga ima s Stevenom Spielbergom (ki mu je ozvočil kar 18 filmov) se je gotovo zdel primeren za enega največjih filmskih projektov zadnjih let Stari velemojster, ki je že prekoračil sedemdeseto leto, se je Potterja lotil s svojo metodo, ki se je že tolikokrat pokazala za pravilno. Glasba je v osnovni melodiji daljni odmev temeljne teme iz Schindlerjevega seznama, vendar je to šele začetek. Počasi se pred nami odpre domišljijski glasbeni svet, v katerem kar čutimo čarovniške prijeme. Ti se sicer ves čas mešajo z običajnimi melodijami, v katerih pa ne manjka tudi resnejših glasbenih nastavkov, ki lepo podložijo scene z več napetosti.
Precej drugače pa je bilo pri Gospodarju prstanov, ki ga je skomponiral Howard Shore, ki se je pri filmski glasbi zanj naslanjal na ramena partitur, ki so značilne za velike filme, kar pomeni, da tudi tu glasba večinoma podpira dogajanja na platnu, ustvarja atmosfero in nam omogoča, da vizualno mogočne scene še močneje začutimo. Gre torej za bogato orkestralno (in občasno tudi vokalno) glasbo, brez posamezno bolj izpostavljene nosilne melodije, ki ji keltski pridih dajeta še dve izvrstni skladbi Enye, ki so seveda precej dvignili komercialno zanimivost zgoščenke.
In tu pridemo do Jamesa Hornerja in Čudovitega uma, ki je moj letošnji favorit. Glasba je sugestivna, prepričljiva, že v nekaj sekundah po začetku nas zapelje, popelje v vrtinec matematikove duševnosti, v božanskost njegove genialnosti. Tempirana, z dobro načrtovanim naraščanjem napetosti, z izvirno melodičnostjo, s fino uporabo vokalov, vse to je tokrat James Horner, brez dvoma najboljši po Titaniku. Čudoviti um zlahka poslušate tudi samega, kar je lastnost, ki je od letošnjih nominirancev edina samo njemu. Kajti tudi Randy Newman, ki je podložil Pošasti iz omare (in tudi vse prejšnje Pixarjeve risanke), se je s svojo kompozicijo uvrstil (zgolj) ob rob Williamsu in Shoru in ustvaril (zgolj) filmsko glasbo, ki zvočno lepo dopolnjuje sliko, jo pa le redko nadgradi (razen Williams občasno pri A. I.). Če si boste od nominiranih kupili le eno zgoščenko, potem izbira ne bo težka: pri Čudovitem umu ne boste mogli zgrešiti.
|
