|
Letos praznujemo stoletnico westerna - najbolj ameriškega in najbolj prepoznavnega med vsemi filmskimi žanri. Filmski zgodovinarji namreč štejejo Veliki napad na vlak Edwina S. Porterja iz leta 1903 za prvi pravi western, veljal pa naj bi tudi za prvi pravi dramatični pripovedni film. Sicer so filme s temami iz ameriškega divjega zahoda snemali že prej (Porter je dve leti prej npr. posnel Življenje kavboja), vendar je imel Veliki napad na vlak temeljne dramaturške prvine zgodbe, kot je rop, pobeg in zasledovanje na konjih ter končni obračun. Glavni igralec tega westerna William S. Hart skuša prestrašiti gledalce tako, da nekajkrat celo ustreli v kamero, torej proti gledalcem in s tem doseči podoben učinek kot prihod vlaka na postajo v enem prvih filmov na sploh, ki je pognal gledalce v beg. V takratnih časih je to očitno dodatno prestrašilo gledalce, saj so ta za današnje čase nekoliko smešen trik kasneje še večkrat uporabljali.
Če primerjamo prvi pravi western z Roparji vlaka it leta 1973, v katerem je glavno vlogo odigral najslavnejši filmski kavboj John Wayne, se western zaradi svoje žanrske določenosti (scenografije, kostumografije, zgodovinskega okolja, etc.) ni spremenil veliko. Sedemdeset let pozneje so roparji še vedno ropali vlak, fantje na pravi strani zakona so jih lovili in v končnem obračunu je bilo pravici spet zadoščeno. Toda kljub temu je ta filmski žanr doživel enega največjih sprememb v zgodovini filma sploh in se konec sedemdesetih skoraj znašel v slepi ulici.
Western je v nemih začetkih in do prve polovice prejšnjega stoletja, seveda z nekaterimi izjemami, temeljil na zgodbah, baladah in drugi mitologiji osvajanja ameriškega divjega zahoda v letih 1760 do konca 19. stoletja, ki so poveličevali svoje junake, kot so bili Divji Bill Hickock, Wyatt Earp, Doc Holliday, Billy the Kid, Jesse James, Buffalo Bill ali Calamity Jane in iz njih naredil legende. Veliko osvajanje divjine je doseglo enega prvih vrhuncev v filmu Cimarron (1931), sagi o nastanku in razvoju majhnega kraja na divjem zahodu. Dolgo časa edini western, ki je dobil oskarja za najboljši film, se ponaša z izjemnim prizorom, za čase naseljevanja zahoda ZDA, tipičnega tekmovanja za zemljo, ki je vključeval 1050 vozov, 3500 konjev, 5000 statistov in so ga posneli s 35 kamerami v jaških, na kamionih in letalih. Kasnejši klasiki tega žanra so Union Pacific Cecila B. de Milla, Poštna kočija Johna Forda in komični western Destry znova jezdi.
V času druge svetovne vojne se začne pojavljati t.i. anti-western, katerih težnja je bila čim bolj realistično prikazovanje nekoč idealiziranih ali herojskih junakov. Eden prvih filmov te vrste je bil Vislice za nedolžnega iz leta 1943, po vojni pa so nastala še Fordova verzija obračuna pri O. K. Corralu Moja draga Klementina, ki ga je posnel po izpovedih Wyatta Earpa. Legendarni režiser je namreč v času nemega filma kot asistent akviziterja Earpu, ki je občasno obiskoval snemanja svojih prijateljev, nosil kavo. Howard Hawks je nadaljeval tradicijo velikih strelskih obračunov v Rdeči reki ter v njegovi slavni trilogiji Rio Bravo - El Dorado - Rio Lobo.
Junaki anti-westernov niso bili več drzni heroji, ampak so filmi prikazovali tudi njihove slabosti in strahove. Množica ni bila več neustrašna skupina osvajalcev novih teritorijev, temveč skupina strahopetcev, ki se ne upa upreti kriminalni bandi, kot je to prikazano v filmu Točno opoldne, enem najslavnejših westernov vseh časov.
Leta 1950 je nastala Zlomljena puščica Delmerja Daviesa, ki je začela tradicijo prikazovanja simpatičnih Indijancev, žrtev osvajanja belcev, občasno pa se western okvarja tudi z rasizmom do temnopoltih Američanov (npr. v Fordovem filmu Črni narednik). Vse pogostejša elementa westernov tega časa sta bila tudi socialno in politično vprašanje. Shane Georga Stevensa je začel vpeljevati še nekakšen nostalgičen in tragičen pogled na glavnega junaka westerna.
Po drugi svetovni vojni so zaživeli tudi podžanri westerna, predvsem komedija (najbolj slavna sta Cat Ballou in Vroča sedla) in muzikal (npr. Sedem nevest za sedem bratov), nekateri westerni pa so bili predvsem zaradi številnih pregonov v teoriji označeni kot akcijski filmi. Sodobnega akcijskega filma nemreč ni izumil producent Jerry Bruckheimer (kot se pogosto rad pohvali), ampak ima globoke korenine v westernih, pa tudi v nemih burleskah, ki so se skoraj praviloma končale s pregonom glavnega junaka.
Šestdeseta so prinesla še en zanimiv fenomen. Zaživel je evropski western, predvsem italijanski in nemški. Vzpodbudil ga je Sergio Leone z uspešno dolarsko trilogijo, ki je pomembno vplivala na nastanek enega najbolj krvavih in nasilnih westernov v zgodovini - Divje horde Sama Peckinpaha. V šestdesetih in sedemdesetih so westerni vse pogosteje namesto o pionirskih časih, prikazovali konec ameriškega divjega zahoda (Butch Cassidy in Sundance Kid, Bilo je nekoč na divjem zahodu, Jezdeci na dolge steze), kot da bi hoteli napovedati konec westerna.
V osemdesetih je šlo le še za nekatere posamične poskuse, nato je žanr nekoliko oživel s trenutno zadnjima velikima westernoma, z oskarjem nagrajenima filmoma Pleše z volkovi in Neoproščeno. Tako v letu, ko praznujemo stoletnico tega včasih najbolj priljubljenega žanra, med rekornim številom filmskih nadaljevanj, ki jih letos najavljajao v Ameriki ni nobenega westerna.
|
