|
Mestece za vogalom je pustilo enako prijeten vtis, urejeno, kompaktno, logično in z okusom se mi je zdelo vse skupaj in po dobrih desetih letih od takrat sem ob misli na Brežice še vedno dobil pozitivne občutke. Brežice so mi bile, poleg Škofje Loke, Ptuja, Pirana in še kakih krajev nekakšen sinonim za izbrušen kulturni milje malega mesta.
Pred nekaj dnevi pa sem povsem spremenil svoje osebno stališče. Če bi se rodil v Brežicah, bi kar se da hitro pobegnil iz njih. Če ne bi šlo z avtom, avtobusom ali vlakom, bi odšel peš. Tudi po kolenih. V Brežicah ne bi želel preživeti niti dneva. Če bi rekel, da tam ni perspektive, bi bila to hvalnica. Če bi rekel, da tam živijo v dvajsetem stoletju, bi jim podaril stoletje, saj v resnici še niso stopili iz devetnajstega. Vsako leto, ki se tam obrne, ne prinese spremembe, ampak potrdi vztrajanje v dobi, ki jo drugod po Evropi najdete le še v kakih zelo odročnih krajih. Ja, če bi me vklenili, in mi tako preprečili pobeg iz Brežic, potem definitivno tam ne bi želel imeti otrok. Ne bi želel, da rastejo v okolju, ki je ne samo gluho za dogajanje sodobnega sveta, temveč ga celo brezkompromisno zavrača, se mu upira in ga tudi ignorira. Brežice se z večnostjo spopadajo tako, da pred prihodnostjo mižijo in trmasto ostajajo v preteklosti. Ni panike, ampak mene in še marsikoga pri tem konceptu pač ni zraven. Kako sem prišel do vsega tega? Vrnemo se takoj po kratkih obvestilih.
Jeseni se bo v delu slovenskih srednjih šol zgodil skoraj zgodovinski precedens. V nekaj deset šolah naj bi se v različnih oblikah začela izvajati filmska vzgoja. Nivo vpeljave naj bi bil odvisen od šol samih, možnosti so različne, program vpeljave petfazen, vsaka šola sama pa se bo odločila, na kateri stopnji bo vskočila v to filmsko zgodbo in če sploh bo. V praksi to pomeni, da bodo kje filmska poglavja začeli predavati v okviru kakih drugih predmetov (to je začetna faza), kje drugje bo šlo za fakultativni predmet (tretja faza), spet drugje za izbirni predmet (četrta faza), morda bo to nanovo kje postal tudi obvezen predmet v izobraževanju (peta faza). V večini srednjih šol pa letos filma še ne bodo vpeljali. Morda drugo leto, morda kasneje. Če tokrat preskočimo dejstvo, da je pri pripravi programov poleg nekaj filmskih stručkov, kot sta Stojan Pelko in Jože Dolmark, tudi nekaj filmskih bleferjev, ki jih bo treba, če se ne bodo sami potegnili iz vsega skupaj, enkrat pač razkrinkati, saj lahko filmski vzgoji v šolah naredijo res nepopravljivo škodo, potem gre za vse, ki jih to področje vsaj malo zanima, za res pravo, prepotrebno in enkratno potezo, ki jo toplo pozdravljam. Celo tako toplo, da sem pripravljen na kaki ljubljanski srednji šoli (najraje seveda za Bežigradom, kamor sem hodil tudi sam, v najožji konkurenci bi bila tudi Poljane in Vič), če bo potrebovala pedagoga za predmet filma, nekaj časa to delo opravljati tudi sam. Morda bi se odpeljal celo kam drugam. Morda. Vsekakor pa ne v Brežice.
Knjižnica v Brežicah je namreč zame lep pokazatelj lokalne naravnanosti za sedmo umetnost. Ko je naš knjižni posrednik pred dnevi tja prinesel Knjigo o filmu, »filmsko biblijo«, za Slovenijo kratko malo monumentalno delo s področja filmske publicistike, jagodo na vrhu torte Britanskega filmskega inštituta, jo je knjižničar nonšalantno zavrnil. Niti prelistal je ni, pogledal jo je zgolj od daleč in zamahnil: »Uf, filmska, me ne zanima …! Nič nimam proti njemu, ne poznam ga niti po imenu, morda pač osebno nima rad filma. A njegova kratkovidnost in ozkoglednost je zastrašujoča, njegova prepričanost, da okolje, ki mu služi z delom v javnem sektorju, takih knjig ne potrebuje, je dejansko tako fascinantna, da ne sproža več negativnih, temveč zgolj vprašujoče občutke. Kak filmski fundamentalist bi rekel, da bi ga bilo treba dati pred zid in ustreliti, jaz pa, ki skušam v skladu z Desiderato (iz baltimorske katedrale sv. Pavla in leta 1692) svojo resnico pripovedovati mirno in jasno, pravim, da bi ga dal pred zid, da bi lahko strmel vanj in se mu čudil.
Zdaj pa si predstavljajte, da si na kaki tamkajšnjih šol zamislijo, da bi imeli filmski predmet tudi pri njih. Pridejo v knjižnico (v povprečju je vsaka knjižnica naročila tri izvode Knjige o filmu), povprašajo po literaturi na to temo, taisti knjižničar pobrska po policah in morda privleče kako zaprašeno Sadoulovo Zgodovino filma izpred skoraj pol stoletja ter še kako malenkost. Uf, saj nič nimamo, bodo pomislili šolniki, saj ni nič novega na temo filma, prevedenega v slovenščino, vse je tako staro, kako bomo pa učili o tem. In seveda raje ne bodo.
A od tega ločilo jih je samo dobrih sto evrov, kolikor stane paket osnovne filmsko vzgojne literature iz naše založbe. In še nekaj deset evrov za par drugih slovenskih filmskih knjig. Ter seveda malce bistrejša misel človeka iz knjižnice, ki na žalost še vedno tava nekje v temnem veku. Kdor na vso moč miži, luči ne bo nikoli ne ugledal, četudi je to slepeča sedem tisoč vatna žarnica kinoprojektorja.
|
