|
Tretje tisočletje je so kinocentri zrastli tudi pri nas, hkrati pa je prišlo še dejstvo, da se s samim predvajanjem filmov ne zasluži več dovolj. Zato so se evropski kinoprikazovalci, ki živijo zgolj od prodaje na trgu usmerili v dve smeri: ali so kot tradicionalno zasidrana filmska podjetja okrepili še druge segmente svojega filmskega delovanja (produkcija filmov, in video prodaja) ali pa so svojo zabaviščno logiko širili iz kina še na druga področja (igralnice, video igre, bovling centri ter spremljajoča gostinska dejavnost), pri čemer je bil filmski program ponavadi zgolj en od segmentov ponudbe. Na ta način so stabilizirali svoje poslovanje, hkrati pa kinogledalcem ponudili še marsikaj drugega. Zahtevnejša filmska kinoponudba, ki ne pritegne večjega števila gledalcev, pa je (podobno kot nekomercialna gledališka produkcija) postopoma lezla v subvencijske vode, nad katerimi v zdajšnjih časih bdi tako Evropa kot tudi posamezne države ter lokalne skupnosti, ki seveda najbolj neposredno odločajo o kulturnem dogajanju v svojem okolju.
Tudi v Sloveniji situacija postaja podobna. Klasično tržno kinoprikazovanje pri nas v večini poteka pod tržnima znamkama Kolosej ter Planet Tuš. Prvi se je zaradi prej naštetih dejstev začel internacionalizirati v smer razvoja 3D kinotehnologij in tu išče horizontalno širitev na kino področju. Hkrati pa, kot kaže primer Arene, poleg filmov že nekaj časa ponuja še druge oblike zabave. Drugi je kinoprikazovanje že v svoji osnovi integriral znotraj svojih nakupovalnih centrov. Logika obeh pa je bolj kot vzpostavljanje visokih nivojev filmske kulture seveda preživetje ter morebitni ekonomski dobiček. Zato je logično, da nekomercialna in art filmska ponudba tako iz leta v leto ostaja vse bolj prepuščena državnim in mestnim ukrepom na tem področju. V Ljubljani bodo tako s podporo mestnega proračuna s skorajšnjim odprtjem Kinodvora gledalcem poleg že obstoječega Kinokluba Vič skušali ponuditi še nekaj kakovostnega filmskega programa. Drugod po Sloveniji pa vprašanje tovrstne ponudbe še zdaleč ni rešeno.
Zgovoren je primer gorenjske prestolnice, ki jo pobliže poznam. Kranj se ponaša z zvenečimi imeni, kot sta znamenita filmska režiserja France Štiglic in Boštjan Hladnik, profesor slovenščine in filmski publicist Stanko Šimenc. Od tu je tudi mlajši generaciji znan filmski entuziast Mitja Okorn. Vsi ti so v Kranju odraščali in filmska scena na Slovenskem bi bila brez njih zagotovo bolj siromašna, če se ne bi navduševali nad filmsko umetnostjo tudi v kranjskih kinodvoranah. Mesto Kranj se je namreč nekoč v okviru javnega Kinopodjetja Kranj ponašalo z dvema kinodvoranama, ena od njiju pa je vrsto let slovela kot ena bolje opremljenih v Sloveniji. V okviru večkrat razprodanega abonmaja, ki so ga poimenovali »filmsko gledališče«, so ponujali zelo kvaliteten filmski izbor in na ta način veliko doprinesli k visoki filmski kulturi v Kranju.
A pred nekaj leti je mesto izgubilo posluh za filmsko kulturo. Prvo kinodvorano so odkupila različna študentska društva in podjetja z namenom, da zgradijo sodobni mladinski center. Hitro se je zataknilo pri obnovi in nedogovorjenih deležih vseh prisotnih investitorjev. Druga dvorana je zaradi okrnele filmske ponudbe kmalu začela samevati, potem pa je prešla pod okrilje družbe Kolosej. Pred desetimi leti je bilo letno v obeh dvoranah prodanih okoli 215.000 vstopnic, to pa je pomenilo, da so takrat Kranjčani pokupili skoraj desetino vseh kinovstopnic v Sloveniji. Na prelomu stoletja je zaradi slabše ponudbe ta delež začel strmo padati v tolikšni meri, da je bilo lansko leto v Kranju (sicer samo v eni dvorani) prodanih le slabih 38.000 vstopnic, kar pomeni manj kot dva odstotka slovenskega kino obiska. Letos spomladi so osamelo dvorano zaprli in naznanili, da se do nadaljnjega ukinja vsakršen spored. Kranjčani so tako ostali brez kinodvorane, preostalo pa jim ni nič drugega, kot da se v kino odpeljejo drugam. Če so cinefili ob zaprtju ljubljanskega Kinodvora še lahko bolj resno javno protestirali, v Kranju, kjer kino pač ni več v okviru javne sfere, to sploh ni bilo mogoče. Ob vsem tem je obnemela tudi mestna uprava, ki ni naredila drugega kot iskala primerne lokacije za graditev morebitnega kinocentra. Sedaj se bo kinodvorana kmalu spet odprla pod novo blagovno znamko Kolosej De Luxe. Opremljena bo v stilu 50-ih let in naj bi po besedah upravitelja ponujala izbrane filmske projekcije tudi za bolj zahtevne gledalce. Gotovo bo na sporedu tudi redni komercialni kinoprogram, saj je že mogoče kupiti filmski abonma, v katerem je našteta tudi redna filmska vsebina. Blizu je tudi otvoritev novega Planeta Tuša, kjer si bo v novem kinocentru znotraj nakupovalnega centra filme lahko hkrati ogledovalo okoli 1.200 gledalcev (ljubljanski Kolosej ima okoli 3.300 sedežev). Kje pa bo prostor za art kino program? Morda v De Luxu, morda tudi ne, če ne bo prinašal dobička.
Odgovornost zanj bi moralo, kot drugod po večjih slovenskih mestih, tako najbrž prevzeti kar mesto samo. Samo na ta način bo filmska kultura zanesljivo del stalne ponudbe, ki bo morebitnim novim filmskim ljubiteljem izven Ljubljane omogočala, da že v domačem kraju dobivajo celovit filmski pregled.
|
