|
Petek, 22. avgust
Na koncertni lokaciji je velika gneča že od začetka. Pri vhodu za goste stojijo člani Interpol. Oblečeni v značilne obleke, ki ubogajo zapovedi francoskega šika šestdesetih, fantje se pogovarjajo z ljubitelji in se nastavljajo fotoaparatom. Tu zraven je tudi novopečeni založnik James Oldham, nekdanji pomočnik urednika NME-ja. James je z elegantnim slogom pisanja in publicistično predrznostjo prispeval k spremembi glasbene podobe v Britaniji in vrnitvi rocka. Pred dvema letoma so The White Stripes in drugi rockovski zvoki iz Detroita izzivali iz ozadja. »Zdaj je ta zvok v ospredju,« ugotavljava. Tudi na majicah se pozna takšno stanje. The Stooges je denimo zelo »in« napis celo pri tistih, ki niso videti starejši od 18. Jay Z je brez posebnih pojasnil odpovedal nastop. Organizatorji iz Mean Fiddlerja se vedno trudijo vključiti v program izvirnega ameriškega raperja, toda Jay Z bi zares deloval nerodno, stlačen v družbi rokerjev, kot so Staind, The Darkness in The Datsuns. Slednji so se začeli predajati heavy metal ritualom. Kitarist z neskončnim solom podaljšuje konec skladbe. Če se ne ustavijo, bodo kmalu pri Rainbow, kar ni posebej pozitivna evolucija. Staind so brez sreče. Po prvi skladbi jim odpove ozvočenje. Naslednje pol ure se kitarist sam bori z repertorjem v akustični verziji. Sliši se ga grozno, toda nastop pogumno pripelje do konca. Tudi The Darkness, novo glam rock senzacijo, se slabo sliši. A nič zato, ko dajo ukaz za roke gor, ves Reading uboga, tudi predeli, kjer je glasba zaradi oddaljenosti od odra dejansko nerazločna. Občinstvo jim je iz roke. Avstralski Rocket Science v Carling šotoru, namenjen novim imenom, rušijo klaviature in se jezijo brez vidnega razloga. Zelo iskren rock, tako kot kalifornijski Vue, ki so še pod vtisom nastopa z The Rolling Stones. Višek je jamski blues Find Your Home. Medtem ko dekleta iz D. J. kolektiva Queens of Noize, ki skrbijo za glasbo v premorih, doživljajo prve ekstatične vrhunce, na oder stopajo The Hiss, četverka iz Atlante, ki bo kmalu zahtevala svoj prvi hit z napovedanim singlom Back on the Radio. Zvok je noro glasen, bend pa odločno drvi iz pesmi v pesem. Njihova prenovljena ritem sekcija potrebuje še dela, pa bodo zelo »ready to rock«. Ritem sekcija tria McLusky pa je lahko predmet ponosa. Bizarna kombinacija punka, hard corea in new wava, McLusky so v živo agresivni, a obenem bleščeči kot Fugazi, ko so bili mladi. Telepatska povezanost je eden od ciljev The Black Keys. Večinoma ga tudi uresničujejo. Ta sijajen blues rock duo iz Ohia ima več za opraviti s Cream in Juniorjem Kimbroughjem kot z The White Stripes. Trušč, ki ga zganjajo, je mestoma otožen, načeloma pa zelo direktno funky. Skladbi No Trust sledi unikatna izvedba No Fun. Čeprav se je ves šotor Radia 1 od 18.50 do 19.20 v premorih med skladbami drl »Gay bar!«, zahtevajoč njihov aktualni hit od Electric Six, so bile prave zvezde dneva The Polyphonic Spree, zasedba, ki ima kakšnih dvajset članov, oblečenih v bele halje. The Polyphonic Spree nimajo para v moderni glasbi. So svojevrsten beli cerkvenorockovski gospel, ki prekipeva od petja, plesa, zvoka flavt in pihal in ki je podan z velikim nasmehom. Zelo osvobajajoče. Linkin Park pozivajo občinstvo, da glasno pozdravijo skupine, ki so jih navdušile v prvem dnevu. Publika se ne meni za te pozive, kot da jim želi povedati, da so prerasli to obnašanje. Američani so rahlo prenapeti in šablonski v svojem obnašanju na odru, toda temu navkljub Linkin Park zanesljivo upravičujejo pozicijo glavnih zvezdnikov osrednjega odra dneva.
Sobota, 23. avgust
Turbonegro delujejo, kot da so jih izbruhnili iz kakega perverznega naci filma. Sredi belega dne izgledajo še bolj zelo nadrealistično. Na odru je videti predvsem kitare in orjaški trebuh pevca. Ob sobotah Reading obišče Vans tour in se naseli v enem izmed malih šotorov. Punk žur cel dan. V Carling šotoru se mladi zasedbi The Sons na odru fejst meša. Pevec spretno ponavlja plesne korake mladega Jaggerja, kitarist pa vihti kitaro, kot da si bo z njo pridobil tri nova življenja. The Sons so The Strokes z zadušenim pop elementom in so bržkone eno boljših presenečenj festivala. The Thrills so super, kot The Band v malem, boemski, a nikakor ne mlačni, romantični, a ne zasanjani. Njihov hit One Horse Town lebdi v zraku in širi pozitivne vibracije. Soledad Brothers ponujajo odličen romp’n’stomp. So zelo bluesovski in zelo gruverski. Iz ozadja odra jih gleda Meg White, ki hodi s članom skupine. Sledijo jim The Buff Medways, nova skupina vitalnega polivalentnega umetnika Billyja Childisha. Billy, ki je objavil več kot 130 albumov, na ducate knjig in je tudi ploden slikar, je navsezadnje le postal manjši nacionalni junak. Občinstvo vpije njegovo ime, čeprav vedo, da na festivalih ni bisov. Black Rebel Motorcycle Club na velikem odru suvereno izvajajo kombinacijo pesmi z novega albuma Take Them On, On Your Own in z istoimenskega prvenca. Dobro zabavajo občinstvo, toda najboljši nastop dneva pripada moško-ženskemu blues rock duu The Kills, ki je priredil napeto in senzualno rockovsko melodramo. Funkovsko bluesovski kitarski prijemi, prepletanje vokalov in izbruhi energije v slogu zgodnje PJ Harvey tvorijo sijajno predstavo. Zadnja beseda pripada kitarskemu feedbacku.
Nedelja, 24. avgust
»Vi ste le gledalci. V bistvu ste sužnji,« izziva Bobby Gillespie. Primal Scream si ne želijo prav ljubečega odnosa z občinstvom. Plastenke dobronamerno letijo na oder, fotografi jih dobivamo na glavo, z odra pa prihajajo ljubeče psovke. Nedeljsko občinstvo, ki pričakuje System of a Down in Metallico in pred tem s plastenkami dobesedno napadlo uboge Good Charlotte, ni mnenja, da so Primal Scream optimalen bend. In vendar v nekaj skladbah se vzpostavi, kolikor toliko harmonično vzdušje. Pomagajo siloviti valovi umazanega elektro rocka iz Kowlaski, r’n’r iz Jailbird in Rocks, medtem ko je prepevanje skladbe Movin’ On Up bržkone najbolj festivalski trenutek festivala. Basist Mani, ki je nekoč igral pri Stone Roses, ne more iz lastne kože, in za slovo še enkrat vse skupaj pošlje v tri krasne. Iz občinstva prileti odgovor: »You lazy bastards!« Verjetno je celo res. Danski The Raveonettes, newyorški Radio 4 in kanadski Hot Hot Heat so vsi po vrsti ostri in pripravljeni na festivalsko nalogo, še najbolj pa Hot Hot Heat, ki z močnim nastopom in fenomenalno uigranostjo nadoknadijo hibe repertoarja. Občinstvo nori. Čas je za crowd surfing. Grandaddy so umetniki, Karen O., pevka skupine Yeah Yeah Yeahs, je prava senzacija, Har Mar Superstar pa je car. Ta mladi ameriški glasbenik, ki je svojevrstna punkovska inačica Princea, je napol nag v družbi prepotenih plesalk naredil najbolj hud party festivala. Njegova glasba je čudovit koktajl soul popa, disca in R’n’B-ja, njegov nastop je izjemen žur. To je tudi smisel vsega tega cirkusa.
|
