|
Avtorji novega, enotnega, preglednega in pravičnejšega plačnega sistema so bili leta 2002 zbrani ob takratnem ministru za notranje zadeve g. Radu Bohincu oz. ob takratni Združeni listi. Sindikati smo takrat nadaljevali pogajanja, da bi rešili dediščino levosredinske vlade in jo oživili, čeprav se je g. Rotovniku kolcalo po lastni ideji, da bi bili vsi na trgu bolj odvisni od direktorjev in njihovih razlogov za nagrajevanje.
V kulturi bi morali biti umetniki zaposlovani čim bolj projektno, kar pomeni za določen čas. Umetniki, ki so zaposleni projektno, bodo po novem sistemu prejemali enake plače kot primerljivi kolegi, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
No? Eno ali drugo, občasno lahko tudi oboje, nikakor pa eno ne pomeni tudi drugega. Projektne zaposlitve bodo v kulturi tudi v prihodnje ostale nuja. Zaposlitve za določen čas pa so druga zgodba. Zakon, na katerega se g. Rotovnik sklicuje, dopušča diskriminatorno ravnanje z umetniki (slabše kot v Zakonu o delovnih razmerjih). V trdih pogajanjih za Aneks h KP za kulturne dejavnosti pa je sindikatom uspelo, da je nosilnim poklicem v kulturi v delovnem razmerju za določen čas omogočena od šest do devet plačnih razredov višja plača (od 24 do 36 odstotkov). Podpisan je bil 11. junija 2008.
V odrskih umetnostih, v muzejskih, galerijskih, spomeniškovarstvenih in drugih javnih umetnostih na trgu v doglednem času ne bo mogoče zaslužiti dovolj denarja, da bi najboljšim umetnikom izplačali do dve dodatni plači.
Pomanjkljivo je tudi Rotovnikovo poznavanje uredb, ki med drugim urejajo plačilo delovne uspešnosti in vire zanjo. Njihova višina je namreč odvisna od pravilnika, ki ga mora prav kmalu izdati minister za kulturo – sedanji ali prihodnji. Torej sta dve plači za delovno uspešnost v ministrovih rokah.
Usodna napaka novega plačnega sistema za področje umetnosti je v tem, da bo za umetniško in drugo strokovno osebje (npr. kustose) širokogrudno delil precej dobre fiksne osnovne plače, in to ne glede na njihov resnični prispevek …
Odgovor bi, in upam, da tudi bodo, dali npr. kustosi sami, saj je Rotovnikova trditev trhla in morda celo žaljiva. Pozabljati prav na njihov prispevek in dosedanjo večdesetletno podcenjenost je pač spodjedanje lastne kredibilnosti – do česar pa ima avtor vso pravico, seveda.
Menedžment v javnih zavodih je kadrovsko in strokovno šibak, za nameček pa še podcenjen in izrinjen iz načrtovanja in pogajanj za nov plačni sistem.
Tej trditvi ne bom ugovarjal, saj sem prepričan, da pozna g. Rotovnik sebe in kolege bolje od mene. Dodajam le osebno mnenje, da se je izrinjenost zgodila morda preprosto zato, ker je Vlada RS oziroma njeno Ministrstvo za kulturo že takrat vedelo o menedžmentu v kulturi to, kar pravi Rotovnik šele danes.
Zato bo moral sistem plačevanja umetniškega dela iz državnega proračuna čim prej pasti.
Če bo sistem plačevanja umetniškega dela iz državnega proračuna »padel« zaradi razlogov, ki jih zmore g. Rotovnik, potem bo padel zaradi odločitev, ki s plačnim sistemom nimajo nič skupnega. To pa je slaba popotnica za upanje, ki smo ga gojili.
Doro Hvalica, predsednik Sindikata Glosa
|
