|
BRANKO DJURIĆ - ĐURO
Premiera: Iz vaših intervjujev pred nekaj leti se najbolj spomnim izjave, da je slovenska kinematografija edina, ki denarja noče zaslužiti, saj ga vlaga v filme, ki jih ne bo nihče gledal. Je, glede na to, da vam je Filmski sklad pomagal pri povečavi filma, tudi v vašem primeru storil enako?
Branko Djurić - Đuro: "Kajmak in marmelada" je posnet v rekordnem roku in za rekordno malo denarja. Za mojim filmom ne stoji nobena "kinematografija", ampak TV Slovenija, ATA produkcija in mnogi avtorji, ki so se odrekli delu svojih honorarjev in s tem pomagali k temu, da mi je uspelo posneti prvi igrani film.
Premiera: Slovenski gledalci vas v zadnjih letih najbolje poznamo po gledališkem ustvarjanju. Kako to, da ste se odločili za snemanje filma? Gre za preizkušanje lastnih meja?
Branko Djurić - Đuro: Že nekaj časa pošiljam svoje scenarije na razpise za film, ampak nekako nisem imel sreče s tem. Edino, kar se mi zgodi, je to, da v drugih slovenskih filmih opazim epizode, ki so "reciklirane" iz mojih scenarijev. Tokrat je (takratna) urednica na umetniškem programu TV Slovenija gospa Melita Zajc "opazila" moj scenarij in tako je prišlo do sodelovanja s TV Slovenija. Škoda je edino, da so ga v roke še prej dobili "reciklatorji".
Premiera: Kako nasploh gledate na razmerje med gledališčem in filmom?
Branko Djurić - Đuro: O razmerju med filmom in gledališčem razmišljam samo iz vidika igralca. Užitek mi je delati in eno in drugo.
Premiera: Evropski model filmskega ustvarjanja v visokem odstotku filmov kaže, da so režiserji filmov tudi njihovi scenaristi. Tudi v vašem primeru je tako. Ste se k tej rešitvi zatekli iz potrebe ali nuje?
Branko Djurić - Đuro: Napisal sem scenarij (že leta 1998) in tedaj nisem niti razmišljal o tem, kdo bi ga režiral, če bi prišlo do tega. Nisem ne vem kako ambiciozen kot režiser, ker se raje posvetim igri, ampak enostavno ne vem, komu drugemu bi v Sloveniji dal svoj scenarij v režijo, da mi ga ne bi uničil.
Premiera: Kako je potekalo snemanje filma Kajmak in marmelada?
Branko Djurić - Đuro: Naporno. Ekipa je bila res entuziastična. Neizmerno sem jim vsem hvaležen za to. Do zadnjega dne pred začetkom nismo vedeli, če bomo sploh začeli. Ko smo začeli, je bilo veliko težav in prekinitev. Med snemanjem sva s Tanjo celo "skočila" na podelitev oskarjev, kar je tudi ustavilo snemanje za en teden.
Premiera: Slovenskemu filmu se v zadnjem času dogaja nekaj nenavadnega: na tujih festivalih dobiva vse več nagrad, v domačih kinodvoranah pa se vse težje prebije do dobre gledanosti. Kaj je po vašem mnenju vzrok za to, če upoštevamo dejstvo, da je nekaterim drugačnim, neameriškim filmom, kot so npr. Govori z njo, Sestre magdalenke, Bovling za Columbine, Jaz pa tebi mamo, Monsunska svatba, v Sloveniji v zadnjem letu uspelo doseči nadpovprečen obisk?
Branko Djurić - Đuro: Ne vem. Mogoče slovenski filmi bolje komunicirajo s festivalskimi žirijami kot s publiko. Nikogaršnja zemlja je, recimo, imel enak uspeh pri obeh.
Premiera: Slovensko kino prikazovanje je v zadnjih letih z odprtjem kinocentrov naredilo nekaj pomembnih korakov. Kako kot filmski ustvarjalec gledate na to? Kje so v tem za vas prednosti in slabosti?
Branko Djurić - Đuro: Slišal sem veliko kritik na račun kinocentrov in moram reči, da se mi zdijo neumne. A čisto mogoče je, da se tukaj kritizira vse, kar je uspešno. To je verjetno zaradi (že tradicionalne) želje za povprečjem. Moram reči, da osebno zelo uživam v Koloseju, ker vse filme tam gledam v idealnih pogojih in v pravem filmskem vzdušju, in če to ni dovolj dobro merilo, potem pa res ne vem, kaj je.
Premiera: Kako na splošno ocenjujete trenutno slovensko filmsko sceno?
Branko Djurić - Đuro: Enkrat sem v enem intervjuju rekel, da se mi zdi fraza "slovenski film" isto, kot da bi rekel "švedska baklava". Bil sem zaradi tega zelo kritiziran. Tokrat bi se rad opravičil ... vsem, ki delajo baklavo na Švedskem (smeh).
Premiera: Hvala za prijazen klepet in veliko uspeha na festivalu v Celju.
MIHA HOČEVAR
Premiera: Vaš prejšnji film je bil Jebiga, film o ljubljanskih mladostnikih, ki se čez poletje zadržujejo pri Žmavcu in uganjajo norčije, pri Na planincah pa gre za precej resnejšo temo. Ali to pomeni, da Miha Hočevar odrašča?
Miha Hočevar: Mislim, da je bila v Jebiga obdelana prav tako resna tema kot v Na planincah, v obeh primerih pa se zgodbe lotevam ohlapno in sproščeno, s humorjem. Spotoma pa seveda zlagoma odraščam.
Premiera: Jebiga je bil posnet gverilsko, Na planincah pa je dobil zeleno luč Filmskega sklada. Kaj je to pomenilo za samo produkcijo filma?
Miha Hočevar: Nekoliko boljše pogoje. Imeli smo večjo ekipo. Pri Jebiga smo vsi delali vse, tukaj nas je bilo več, delo razdeljeno po funkcijah. Jebiga smo snemali na 16 mm trak in ga kasneje povečali, Na planincah pa neposredno na 35 mm. Drugače pa smo bili še vedno v zelo skromnih okvirih, 32 snemalnih dni, kar je le dva dni več kot pri prvem filmu, malo statistov. Razlika je v tem, da so stvari malo bolj jasne od začetka do konca produkcije, veš kdaj boš stvari zaključil. Pri Jebiga nismo vedeli, kdaj in če sploh bomo dobili sredstva za dokončanje. Na kratko, v finančnem smislu je, ko potegnemo črto, tole Jebiga krat dva plus inflacija.
Premiera: Evropski model filmskega ustvarjanja v visokem odstotku filmov kaže, da so režiserji filmov tudi njihovi scenaristi. Tudi v vašem primeru je tako. Ste se k tej rešitvi zatekli iz potrebe ali nuje?
Miha Hočevar: Rad pišem, imam ideje in moj izraz je, vsaj tako mislim, svojevrsten. Že Na planincah sem delal s koscenaristom, tako da sodelovanj z raznimi pisci ne izključujem. Vsekakor ni slabo idej preveriti še s kom. Da se preveč ne zabluzi.
Premiera: Kako je potekalo snemanje filma Na planincah? Morda kakšna izkušnja s snemanja v Mostarju?
Miha Hočevar: Imeli smo relativno skromna sredstva, kar se je poznalo na številu snemalnih dni, tako da smo hiteli. Drugače je bilo snemanje prijetno, fina mala ekipa. Film je oblikovno preprost, tako da nismo imeli večjih tehničnih zapletov, največja katastrofa pa se je zgodila na začetku. Jure Košak, naš producent, scenograf in prijatelj je tragično preminil na prvi snemalni dan, v Mostarju. V osnovi je ideja za ta film Juretova, on je vse skupaj zagnal, imel je večino niti v svojih rokah, tako da smo ostali brez glave. Totalni šok. Prvi dan. V drugi državi, sredi peklenske vročine. Nekaj ur nismo prišli k sebi, bile so ideje, da spakiramo domov in pozabimo na vse skupaj. Potem smo se usedli, cela ekipa, in pretehtali. Veliko sredstev je že bilo vloženih in porabljenih, veliko energije. Če bi odnehali, ne bi ostalo nič. Zelo sem ponosen nase in na celo ekipo, da smo se zbrali in šli dalje. Zdaj imamo film, ki je posvečen Juretu.
Premiera: Slovenskemu filmu se v zadnjem času dogaja nekaj nenavadnega: na tujih festivalih dobiva vse več nagrad, v domačih kinodvoranah pa se vse težje prebije do dobre gledanosti. Kaj je po vašem mnenju vzrok za to, če upoštevamo dejstvo, da je nekaterim drugačnim, neameriškim filmom, kot so npr. Govori z njo, Sestre magdalenke, Bovling za Columbine, Jaz pa tebi mamo, Monsunska svatba, v Sloveniji v zadnjem letu uspelo doseči nadpovprečen obisk?
Miha Hočevar: Na naših platnih je vse več filmov, konkurenca je strašna. Filmi se menjajo kot po tekočem traku. Ljudje so do slovenskega filma načeloma sumničavi, bojijo se zateženosti in slabe kvalitete. Po eni strani upravičeno, bilo je marsikaj res groznega. In ljudje si enostavno rečejo: ah, saj bo prišlo na televizijo. Letos so prevladovale resnejše teme, s tem je tudi gledalcev manj, poln kurac resnosti imajo že v življenju in je nočejo še na filmu. Govorim za širši krog. Številke, ki so jih letos pridelali naši filmi, se mi ne zdijo majhne, razen pri Slepi pegi, ki pa je bila plasirana popolnoma napačno in ignorantsko. Letine bodo pač nihale, enkrat bo bolje, drugič slabše. Seveda pa mora slovenski film narediti še veliko korakov naprej, če hočemo pritegniti gledalce. Predvsem bo treba dvigniti nivo produkcije in najti nove teme.
Premiera: Slovensko kino prikazovanje je v zadnjih letih z odprtjem kinocentrov naredilo nekaj pomembnih korakov. Kako kot filmski ustvarjalec gledate na to? Kje so v tem za vas prednosti in slabosti?
Miha Hočevar: Jaz grem rad v kino, kjer je projekcija kvalitetna, zvok odličen, sedeži udobni, platno veliko. Vse to nam kinocentri zagotavljajo. In to je super. Poleg ponujajo dodatno zabavo, nakupe, prostore za druženje in na tisoče ton materiala za basanje. In ta del pač odbija določene profile ljudi, ki enostavno več ne gredo v kino. Te bo treba nekako privabiti nazaj. Vsaj v mestne dvorane, s posebnimi mehanizmi promocije.
Premiera: Kako na splošno ocenjujete trenutno slovensko filmsko sceno v primerjavi z Evropo?
Miha Hočevar: Evropa namenja kinematografiji ogromno pozornost, zavedajo se pomena filma v ekonomskem in kulturnem smislu. Naša država pa se je odločila kulturo in s tem tudi kinematografijo ugonobiti. Kot kaže, je med vodilnimi dovolj bebcev, primitivcev in pohlepnih polpismenih barab, da jim bo to uspelo. Ne vem, kam so se poskrili pametni ljudje in jih kličem na pomoč.
Premiera: Hvala za prijazen klepet in veliko uspeha na festivalu v Celju.
METOD PEVEC
Premiera: Vaš prejšnji film je bil Carmen, film o ljubljanskem undergroundu, življenju ljudi z roba, ki ste ga posneli po svojem romanu. Lahko pričakujemo tudi romaneskno verzijo filma Pod njenim oknom? Ali drugače, zakaj niste posneli filma po vašem zadnjem romanu Večer v Dubrovniku?
Metod Pevec: Če bi pisal roman po filmu, bi se počutil kot piratska strojepiska, ki prepisuje dialoge in opisuje dogodke na platnu. Zato romana Pod njenim oknom ne bo. Tudi filma po romanu Večer v Dubrovniku ne bo. Vsaj zaenkrat ne. Razlog je preprost - za dobro detektivko potrebujemo v Sloveniji še kar nekaj vaje. Za žanrski film ni dovolj samo žanrski scenarij. Dober žanr lahko nastane samo v avtorsko in tehnično suvereni ter izkušeni kinematografiji. Iz podobnih razlogov je med literarnimi platnicami ostal tudi moj roman Marija Ana.
Premiera: Kako nasploh gledate na razmerje med literaturo in filmom? V zadnjih letih se je vez med njima, vsaj v komercialnem smislu, z Gospodarjem Prstanov, Harryjem Potterjem in Dnevnikom Bridget Jones še kako okrepila?
Metod Pevec: Film za svoje izhodišče ne potrebuje dobrega romana. Potrebuje samo dobro zgodbo. To pa je žal še težje napisati kot dober roman. Povprečen slovenski pisatelj ima še vedno nekoliko aristokratsko držo, zgodba je zanj nekaj plebejskega, po svojem avtorskem profilu je bližji pesniku kot scenaristu. Žal slovenski roman skoraj nikoli ne doseže upoštevanja vredne popularnosti. Imena in naslovi nimajo niti približno podobne kapitalske vrednosti kot naštete svetovne uspešnice. Pa še nekaj je: ni tako lahko roman predelati v scenarij. Dober scenarij ni niti prepis niti povzetek najboljšega, je nekaj popolnoma novega na fabulativnem tlorisu romana. Naše scenaristično znanje je v tem pogledu še zelo naivno.
Premiera: Evropski model filmskega ustvarjanja v visokem odstotku filmov kaže, da so režiserji filmov tudi njihovi scenaristi. Tudi v vašem primeru je tako. Ste se k tej rešitvi zatekli iz potrebe ali nuje?
Metod Pevec: V Sloveniji je pisanje scenarija več ali manj humanitarna dejavnost. Ker smo filmarji egocentrični, poskrbimo samo zase. Pri nas se s scenarijem intenzivno ukvarjamo samo na ljubiteljski ravni, kar je definitivno ena največjih napak v slovenski kinematografiji. Že z vstopom v evropski program Media plus bomo trčili v popolnoma drugačne dimenzije in cene avtorskega dela pri filmu.
Premiera: Kako je potekalo snemanje filma Pod njenim oknom?
Metod Pevec: Po eni strani naporno, po drugi - zimska pravljica. Naporno zaradi ekstremno nizkega proračuna, kar je vsak dan prineslo kakšno novo omejitev. Pravljično zaradi sijajne ekipe in igralcev. Užitek je delati z majhno, fleksibilno in visokoprofesionalno ekipo. Igralci so bili po dveh mesecih vaj pred kamero sproščeni in maksimalno pristni. Če bi danes delal zasedbo, bi bila prav taka. Polone Juh pa ne bi zamenjal tudi, če bi imel na voljo ves Hollywood.
Premiera: Slovenskemu filmu se v zadnjem času dogaja nekaj nenavadnega: na tujih festivalih dobiva vse več nagrad, v domačih kinodvoranah pa se vse težje prebije do dobre gledanosti. Kaj je po vašem mnenju vzrok za to, glede na to, da ste bili do nedavna tudi predsednik društva slovenskih filmarjev, če upoštevamo dejstvo, da je nekaterim drugačnim, neameriškim filmom, kot so npr. Govori z njo, Sestre magdalenke, Bovling za Columbine, Jaz pa tebi mamo, Monsunska svatba, v Sloveniji v zadnjem letu uspelo doseči nadpovprečen obisk?
Metod Pevec: Vedno radi pozabljamo, da gre v kino (skoraj) sleherni slovenski film. V naših kinematografih pa gledamo le preverjen izbor najbolj uspešnih ameriških oziroma evropskih filmov. Če bi primerjali povprečne rezultate vseh (!) posnetih ali distribuiranih evropskih filmov, bi se slovenski film znašel zelo visoko na lestvici gledanosti. Smo pač prisiljeni živeti ob boku svetovnih in evropskih filmskih uspešnic in se meriti z njimi, čeprav ustvarjamo filme v bistveno skromnejših razmerah. Za zdravje slovenskega filma ni to nič slabega, v principu pa v Sloveniji dosti lepše živijo tiste kulturne sfere, ki jih takšne primerjave niti ne dosežejo.
Premiera: Slovensko kino prikazovanje je v zadnjih letih z odprtjem kinocentrov naredilo nekaj pomembnih korakov. Kako kot filmski ustvarjalec gledate na to? Kje so v tem za vas prednosti in slabosti?
Metod Pevec: Dejstvo je, da je Kolosej že dolgo moj najboljši sosed. Je pa zaenkrat tudi skoraj edini sosed. Vsekakor sta prednosti sodobnih kinocentrov večja količina ponudbe in boljša kakovost prikazovanja. Slabost, ki smo jo doživeli s Kolosejem, pa je predvsem neselektiven način ponudbe. Nekoč je bil pri odločitvi za kino pomembnejši program, zdaj prevladuje vloga urnika oziroma sporeda. Pred blagajno se ne morem znebiti vtisa tekočega traku. Še to: prepričan sem, da bi dolgoročno lepo zaživela tudi kakšna mestna kinodvorana, ki bi se opogumila in vrtela denimo samo evropske filme ali pa morda zmerni art.
Premiera: Kako na splošno ocenjujete trenutno slovensko filmsko sceno?
Metod Pevec: Scena je še vedno živa, utrip živahen, čeprav kronična podhranjenost vse bolj utruja njeno telo. Pravzaprav je scena res še najbolj ustrezna beseda za občasno snemanje filmov. Do kontinuirane proizvodnje, ki bi si zaslužila ime kinematografija, pa še manjka nekaj korakov ali nekaj filmov na leto.
Premiera: Hvala za prijazen klepet in veliko uspeha na festivalu v Celju.
|
