SOBOTNE FILM$KE ZGODBE
 


Samo Rugelj
PRIMER VOJNOVIĆ

Marcel Štefančič
FILMI, KI
...

1. Salt
2. Plačanci
3. Marmaduke
4. Svet igrač 3
5. Mačke in psi 2

1. The American
2. Takers
3. Mačeta
4. The Last Exorcism
5. Ljubezen na daljavo

2010 (c) UMco  
studio meditas  




Matevž Rudolf
Premiera 184, 14. maj 2009

KNJIGA, KI JI NITI WIKIPEDIJA NE MORE DO ŽIVEGA

Pred kratkim sem se zapletel v pogovor z družbo študentov in beseda je nanesla tudi na seminarske naloge, ki jih morajo napisati med študijem. »Ne predstavljam si, kako so včasih, ko še ni bilo Wikipedije, sploh lahko naredili kakšno seminarsko nalogo,« je napol v šali napol zares dejal eden od njih.

Na moje presenečenje so mi zaupali, da je včasih po sili razmer njihov glavni vir pri izdelovanju seminarskih nalog res le novodobna spletna enciklopedija. Sprva sem bil precej začuden, saj Wikipedija kljub razvejani strukturi avtorjev in zapletenemu sistemu preverjanja informacij pri nas še vedno ne velja za verodostojen vir, ki bi se ga uporabljalo v akademske namene, čeprav z njeno pomočjo lahko odkrijemo mnoge faktografske podatke in referenče povezave. A če dobro premislimo, nekaterim študentom kaj drugega kot Wikipedija sploh ne preostane. Če se postavimo v kožo današnjega študenta, ki v takšni ali drugačni povezavi želi napisati nekaj o filmu, se znajdemo v precejšnji zadregi. Recimo, da se tak študent prvenstveno ne ukvarja s filmskimi študijami in ni prebral številnih filmskih leksikonov, zgodovinskih pregledov in zbornikov v angleščini, ki jih povrh vsega lahko povečini dobi le v knjižnici AGRFT-ja in Slovenske kinoteke. Zaradi kroničnega pomanjkanja časa žal v čitalnicah ne more prebiti dolgih ur z obsežnimi angleškimi knjigami, zato bo s pomočjo domačega računalnika pobrskal po spletu in uporabna besedila o specifični temi brez dodatnega preverjanja prevedel v slovenščino. Temu besedilu bo dodal uvod in zaključek, seminarska naloga bo končana in ocenjena, študent pa bo po vsej verjetnosti temo, o kateri je pisal (beri: jo prevajal), kaj hitro pozabil, saj seminar ni nastal na podlagi njegovega raziskovanja, ki bi se mu vsekakor bolj vtisnilo v spomin.
V pomoč omenjeni težavi bo v prihodnje gotovo šeststostranska knjiga Razumeti film, ki ta mesec v sozaložništvu s Slovensko kinoteko izhaja pri naši založbi s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Filmskega sklada RS. Knjiga ni urejena faktografsko, temveč posamezne teme predstavlja v širšem kontekstu, skorajda v slogu najboljših romanov. Ne gre torej za nekakšen filmski leksikon, a je knjiga kljub temu izjemno nazorna in pedagoško naravnana, tako da bo v njej študent hitro našel skoraj katero koli temo, povezano s filmom. Skratka, Razumeti film je več kot Wikipedija. Študent socioloških ved se bo lahko poučil o ideoloških elementih posameznega filma ali pa raziskoval vpliv kinematografije na družbo, študent informatike bo lahko proučeval vzajemne povezave sodobne računalniške tehnologije in filmske produkcije, študent filozofije bo lahko spremljal implementacijo in adaptacijo filozofskih stališč v filmu in še in še. Vsa spoznanja bo študent nato zlahka apliciral na specifičen primer, s katerim ima opravka v seminarski nalogi, poleg tega pa bo lahko v knjigi našel nič koliko strokovnih referenc, ki bralca napotijo k ustreznim virom, če želi svoje znanje še poglobiti.
Knjiga Razumeti film zaradi svoje premišljene pedagoške strukture in strasti bralca kratko malo pritegne k nadaljnjemu branju o filmu. Ta knjiga bo pravzaprav delovala namesto še vedno neuveljavljenega programa filmske vzgoje, saj bo gotovo navdušila številne sedanje in bodoče ljubitelje filma. Ne gre za »instant« analize najznamenitejših filmov, temveč knjiga bralcu na jedrnat in učinkovit način ponudi temeljna orodja, s katerimi bo bolje razumel filme. Knjiga se v dvanajstih poglavjih ukvarja s snemanjem filma, filmsko mizansceno, gibanjem, montažo, zvokom, igro, razlikami in podobnostmi med filmom in gledališčem, s filmsko zgodbo in pisanjem scenarija, ideologijo v filmih ter s filmsko kritiko. Zadnje poglavje pa vse te kategorije združi in na primeru filma Državljan Kane prinaša sintezo vseh omenjenih elementov, ki predstavlja izjemen zgled za pravo filmsko študijo. Dijakom in študentom, ki bodo hoteli pisati o filmu, se zdaj ne bo več treba zanašati samo na Wikipedijo. Seminarske naloge, kritike in druge članke bodo s pomočjo knjige Razumeti film lahko kompetentno pisali s svojim lastnim znanjem.
Avtor Louis Giannetti je v predgovoru zapisal, da v ameriškem šolstvu že predolgo pogrešajo še bolj resno filmsko opismenjevanje, in to ne samo na univerzitetni stopnji. »Sodeč po Nelsonovi medijski raziskavi povprečna ameriška družina gleda televizijo 8,2 ure na dan. Veliko časa gre torej za gledanje gibljivih slik. Vendar jih večinoma gledamo nekritično, pasivno, dopuščamo, da gredo mimo nas, in redkokdaj razčlenjujemo, kako vplivajo na nas, kako oblikujejo naše vrednote,« trdi profesor filmskih študij na univerzi Case Western Reserve v Clevelandu. Giannetti je svojo knjigo namenil prav tistim, ki bi radi tako gledanje spremenili. Če že v ZDA, ki je ena najprepoznavnejših filmskih držav, jamrajo o pomanjkljivosti filmskih študij v šolah, kako je šele pri nas, kjer film še vedno ni našel svojega prostora v krogu nacionalnih umetnosti? Knjiga Razumeti film zapolnjuje to vrzel, še več, z vso kompetentnostjo bi se pri nas lahko uveljavila kot temeljni učbenik za morebitno bodočo filmsko vzgojo v srednjih šolah in na univerzah. O njeni strokovnosti priča tudi dejstvo, da jo na svoji knjižni polici ponosno hrani Roger Ebert, ki je za svoje filmske kritike prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado.









Kje oziroma kako si ogledate največ filmov?


V Kolosejevih kinocentrih.
V Planetih Tuš.
V art-kinu (Kinodvor, Slovenska kinoteka ...)
V drugih lokalnih kinodvoranah.
Na originalnih DVD-jih oz. Blu-Rayjih.
V divx oz. podobnih formatih, naloženih s spleta.
Na televiziji.
Drugo ...