|
Pred kratkim se je končal eden najprestižnejših filmskih festivalov na svetu, tokrat že 62. po vrsti, na katerem je bilo prikazano tudi nekaj slovenskih filmskih stvaritev (več o tem si v nadaljevanju preberite v pikantni kolumni Sama Ruglja). Posebnost letošnjega festivala je bila otvoritvena slovesnost, saj so prvič v zgodovini tega festivala za otvoritveni film izbrali animirani film (nova Pixarjeva mojstrovina V višave) in to v 3D tehniki, čemur bodo gotovo sledili tudi drugi festivali. Drugo posebnost festivala pa je mogoče odkriti med dvajsetimi tekmovalnimi filmi, ki se letos potegujejo za zlato palmo. Več kot polovica režiserjev teh filmov je namreč na canskem festivalu že prejela takšno ali drugačno nagrado, kar pomeni, da je letošnja filmska bera polna filmskih mojstrovin s preverjenim poreklom. Oglejmo si na kratko šest letošnjih filmskih biserov teh znamenitih režiserjev.
|
|
Lars von Trier je v Cannesu prikazal kontroverzen film Antichrist (Antikrist), v katerem Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg igrata par, ki se umakne v osamo gozda, da bi prebolela tragično smrt sina. Filmska grozljivka s stilizirano filmsko fotografijo, si je zaradi šokantnih prizorov spolnega nasilja prislužil večinoma negativne kritike. Antikrist, v katerem na dan privre temačna skandinavska plat človeka, je Trierju pomagal, da je prebolel obdobje hude depresije, sam pa ga je označil za vrhunec svoje kariere.
Podobno šokanten film je posnel tudi Gaspar Noé, ki je leta 2002 v filmu Nepovratno s svojo do skrajnosti izpeljano filmsko pripovedjo presenetil še tako trdoživega gledalca. Tokrat se je v filmu Enter The Void (Vstop v praznino) lotil bolj halucinacijske zgodbe, v kateri duh pravkar ubitega preprodajalca drog po ulicah Tokia spremlja svojo sestro. Prizorom spolnosti se tudi tokrat ni odrekel, to, da je za glasbeno podlago znova poskrbel Thomas Bangalter, član skupine Daft Punk, pa je že dovolj zgovoren podatek, na podlagi katerega lahko sklepamo o samem slogu filma.
Z juga Evrope pa je v Cannes poslal svoj film Los Abrazos Rotos (Zlomljeni objemi) tudi Pedro Almodóvar – zgodbo z izseki iz preteklega življenja o režiserju in igralki, ki snemata lahkotno komedijo, a se v zakulisju zapleteta v strastno ljubezensko afero, ki sproži rušilne čustvene valove ljubosumja in prevar. Prve kritike filma ne uvrščajo med njegove najboljše stvaritve, a mu kljub temu napovedujejo dober uspeh med oboževalci Almodóvarjevih filmov, saj ga je po mnenju nekaterih pravi užitek gledati.
Gledalcu všečen film pa je zagotovil tudi Ang Lee s filmom Taking Woodstock (Zavzeti Woodstock), saj si je po dramah, kot sta Poželenje, nevarnost in Gora Brokeback, privoščil lahkotnejši slog. V zgodbi se je namreč posvetil »flower power« generaciji in razkril novo plat glasbenega festivala Woodstock, ki se je v zgodovino zapisal kot eden največjih dogodkov v zgodovini rocka. Po pričevanjih naj bi film Anga Leeja znova ustoličil kot režiserja različnih žanrov z izjemnim občutkom za gledalca.
Za dobršno mero pozornosti je v Cannesu poskrbel tudi Quentin Tarantino z Neslavnimi barabami – židovsko tajno združbo, ki med drugo svetovno vojno iztreblja naciste in jih skalpira. Film znova odlikujejo izvrstni dialogi, takšni, ki jih zna pisati le on, kritike pa je motila predvsem neenotna zgodba, saj je film zgrajen iz več pripovedi. Kot vodja barab je glavni nosilec filma resda Brad Pitt, toda glavno premiso naj bi presenetljivo prevzeli ženski karakterji, kar filmu daje še posebno sočnost.
V Cannes pa se je vrnil tudi južnokorejski režiser Chan-wook Park (Stari, 2003) z »vampirsko melodramo« Bak-Jwi (Žeja). Film govori o priljubljenem duhovniku majhnega korejskega mesteca, ki v Afriki umre za smrtonosnim virusom, nato pa čudežno oživi in postane zdravilec, a hkrati tudi vampir. Ekstavaganto-moralistični film, ki na novo opredeli žanr vampirskih filmov.
Vse o prejemnikih zlatih palm na canskem festivalu pa si preberite na www.premiera.si.
|
