|
Dejstvo pa je, da je Susan z drugim mestom pridobila več, kot če bi zmagala. No ja, izgubila je sto tisoč funtov, ki jih je dobila prvouvrščena uigrana plesna skupina Diversity, a ta znesek bo v prihodnosti lahko hitro nadoknadila. Če bi Susan zmagala, bi novica o zmagi v medijih odmevala še kak dan ali dva, nato pa bi njeno medijsko zvezdništvo počasi ugasnilo. Tako pa se bo britanski tisk na dolgo in široko razpisal o njenem »porazu«. Na ta način si je pridobila še dodatno promocijo, ki ji bo še kako prišla prav, ko bo konec leta izdala svojo biografijo, mogoče glasbeno ploščo in morda celo nastopila v muzikalu v londonskem West Endu. Na prvi pogled je videti, kot da bi za Susan stali najboljši managerji v poslu zabavne industrije. Žirija bi na uvodnem nastopu Susan mirno zavrnila z besedami: »Res je, da imaš dober glas, toda manjkajo ti vse druge kvalitete glasbene zvezdnice.« Toda ne – ustvarjalci oddaje so zavohali možnost za senzacijo in jo z malo truda unovčili predvsem sebi v prid, saj so si tako pridobili številne gledalce, ob tem pa še nesluten medijski odziv.
Iz te zgodbe bi se pri nas mnogi lahko veliko naučili, tudi slovenski filmski ustvarjalci in producenti. V boju za gledalce in medijsko prepoznavnost je pač treba v prvi vrsti opozoriti nase v tolikšni meri, da se za vas začnejo zanimati mediji in posledično tudi širša javnost. Vendar pri nas žal ni tako. Trenutno je iz širšega medijskega prostora težko izvedeti, kateri bo naslednji slovenski film, ki si ga bo mogoče ogledati v kinematografih. Če bi med Slovenci izvedli anketo in jih povprašali, kateri slovenski filmi se trenutno snemajo, so v pred- ali poprodukciji, jih gotovo več kot 99 odstotkov ne bi znalo odgovoriti drugače kot: »Nimam pojma.« Po podatkih spletnih strani Filmskega sklada RS so trenutno v poprodukciji trije slovenski celovečerni filmi (čeprav jih je v pripravi gotovo več), le eden od njih pa ima spletno stran in filmski napovednik. O ostalih je skorajda nemogoče prebrati kakšno podrobnost ali zaslediti kakšno novo fotografijo iz filma.
V zadnjih letih si je od slovenskih filmov le Petelinji zajtrk uspel izboriti širšo medijsko odmevnost in posledično tudi veliko število gledalcev, saj je svojo promocijo sprva naslonil na prepoznavnost istoimenskega romana Ferija Lainščka, nato pa vneto vzbujal zanimanje s Severino in pesmijo Gardelin, ki so jo po radijskih postajah lansirali pred redno distribucijo filma v kinematografih. Zavzeto in z osebnim angažmajem je svoj film Dar Fur – Vojna za vodo promoviral še Tomo Križnar, kar se mu je tudi obrestovalo, saj je film glede na žanr in razvejanost distribucije nabral solidno število gledalcev in medijsko odzivnost, za katero se je Križnar zaradi humanitarne note še posebej boril. Veliko je na tem področju obetal tudi dokumentarec Gola resnica, ki je na inovativen način opozoril na sam začetek produkcije, nato pa je, kar zadeva promocijo, razočaral tik pred rednim predvajanjem filma v kinematografih. Svojih promocijskih potencialov v še večji meri niso izkoristili preostali letošnji slovenski filmi (npr. Lajf in Prehod). Bi bila končna številka gledalcev kaj višja, če bi se slovenski film bolje promoviral? Zdi se, da slovenskim filmskim ustvarjalcem, po tem ko naredijo končno različico filma (za kar je sicer potrebno ogromno truda), zmanjka sape, kljub temu da Filmski sklad ob morebitnem sofinanciranju predpostavi tudi postavko za promocijo filma. Ob ustvarjanju filma se je treba sočasno neprestano ukvarjati tudi s promocijo. Filmski ustvarjalci bi morali medije zasuti s promocijskimi materiali, jim zvito, a vljudno vsiliti termine za intervjuje, jih zalagati s svežimi informacijami o filmu, novinarje povabiti na predpremierni ogled filma, filmske napovednike pa po svetovnem spletu razširiti na vse mogoče načine (o atraktivnosti slovenskih filmskih napovednikov bi sicer lahko razpravljali dolge ure). Tako bi se slovenski mediji in posledično tudi gledalci počasi bolj začeli zanimati za slovenski film. Ob tem pa bi bilo nekaj več prostora tudi za zahvale morebitnim sponzorjem filma, ki tako ne bi bili omejeni le na zapis v odjavni špici filma. Sama kvaliteta in vsebina posameznega filma v prvi fazi promocije sploh nista v ospredju. Novi provokativni von Trierjev film Antikrist gotovo ne bo všeč veliki večini gledalcev, a kljub temu si ga bo zaradi odmevnosti ogledalo lepo število ljudi. Jasno, če je film dober, se bo pozneje po principu »dobro blago se samo hvali« dodatno promoviral sam, a na začetku je vseeno treba pridobiti široko odmevnost.
Če želimo, da se o slovenskem filmu v naših mediji govori vsaj približno toliko, kot se je o Susan Boyle, so prvi na potezi filmski ustvarjalci. Le ob njihovem vztrajnem trudu bodo novice o slovenskem filmu postali stalnica v naših medijih, na to pa se bodo posledično zagotovo odzvali tudi slovenski gledalci.
|
