|
V času, ko svet postaja nasičen z logotipi in blagovnimi znamkami, ki jih agresivna promocija vse težje poganja potencialnim potrošnikom v zavest in podzavest, so se ameriški filmski studii poleg osnovne dejavnosti oprijeli tudi novih področij, ki jim lahko precej povečajo prihodke. Eno od najpomembnejših je prodaja licenčnih pravic za uporabo likov iz filma za marketinško promocijo najrazličnejših izdelkov. To dejavnost zadnja leta zelo uspešno izvajajo posebni oddelki znotraj filmskih studiev. Ni naključje, da je večina Hollywooda v rokah koncernov z dejavnostmi, ki segajo daleč naprej od filmov. V obdobju prevlade blagovnih znamk, s prihodnostjo, ki nam obeta tisoče digitalnih televizijskih programov, je za taka podjetja pametna rešitev, da imajo kar svojo lastno filmsko produkcijo, saj lahko že v njenem okviru nevsiljivo oglašujejo svoje proizvode in storitve, kot npr. Sony, ki svoje proizvode zabavne elektronike uporablja v vseh filmih Columbie in TriStarja, ki sta v njegovi lasti.
Promocija različnih proizvodov preko filma ni v današnjem času nič novega. Coca-Cola in "levji" filmski studio MGM sta že leta 1933 sklenila dogovor, po katerem je Coca-Cola plačevala določen znesek za to, da bi MGM-ove igralske zvezde v filmih pile njihovo pijačo. Na podoben način so se v filmih promovirali avtomobili, obleke in celo pohištvo. Filmske družbe za prikazovanje proizvodov v filmu običajno niso zahtevale plačila, saj so s takšno povezavo s proizvajalci dobile množično in časovno pravilno tempirano publiciteto za svoje filme. Ti so bili ponavadi medij, ki je sprožil reklamno akcijo za določen proizvod. Drug način je ubral Walt Disney, ki je bil v začetku tridesetih let majhen, za animirane filme specializiran studio, ko je uvedel trženje pravic za uporabo animiranih likov iz svojih filmov. Tako je leta 1934 najmanj 80 ameriških podjetij Walt Disneyu plačevalo določen znesek od prodajne cene proizvodov, ki so jih prodajali s pomočjo njegovih likov.
Moderno oglaševanje preko filmov, ki poteka v precej večjih dimenzijah pa se je začelo 1982, ko je Spielberg uporabil Hersheyevo slaščico, da je zvabil E. T. Vesoljčka iz njegovega skrivališča. Prodaja teh slaščic se je povečala za 70% in to je bil začetek novega način promocije, sedaj znanega kot pogodbeno plasiranje proizvodov. Na tem področju se najbrž nihče ne more kosati z izzivalnimi lepoticami, eksotičnimi lokacijami, sofisticirano skrivnostjo in zagotovljenimi gledalci, ki jih privabijo filmi o James Bondu. Eon Productions v Bondovih filmih prodaja danes kultne proizvode, kot so pištola Walther PPK, avtomobili Aston Martin in vodka-Martini, že od filma Dr. No iz leta 1962. Zadnji Bondovi filmi so poleg običajnih proizvodov vsebovali tudi IBM-ove računalnike, ročne ure Omega, mineralno vodo Perrier, motorje Cagiva in kozmetiko Yves St. Laurent in seveda BMW avtomobile.
V času ko guvernerji četrte najmočnejše svetovne ekonomije, z drugimi besedami Kalifornije, lahko postanejo celo filmski zvezdniki, npr. Arnold Schwarzenegger, v času ko so ljudje dobesedno odvisni od filmski zvezd, kot v svoji kolumni ugotavlja Marcel Štefančič, jr. in ko torej ljudje druge ljudi volijo samo zato, ker poznajo njihov obraz in ne zato, ker bi verjeli, da kaj znajo, je uporaba filmskih kreativnih talentov v oglaševalske namene postala že skoraj pravilo in nič več le izjema. Če so nekateri danes najbolj intrigantni in kreativni filmski režiserji svojo kariero začeli kot režiserji reklamnih spotov (npr. Ridley Scott, David Fincher…) če se nekateri evropski, umetniški in avtorski režiserji k njim občasno vedno znova vračajo (npr. Wim Wenders in Jan Sverak, režiser z oskarjem nagrajenega Kolje), potem ni čudno da svoj obraz, kot najbolj prepoznavno blagovno znamko, za katero je še najbolj logično, da oglaševalci plačajo visoko ceno, v tem poslu dodobra vnovčujejo tudi številni filmski zvezdniki. Te poteze pa lahko pri javnosti naletijo na različne odmeve, spomnimo se samo še ne tako daljnih časov, ko je občasno pojavljanje naših domačih igralcev v oglasih naletelo na nič drugega kot javno zgražanje. Pa tudi čez lužo ni bilo vedno enostavno, saj je npr. resen in nasploh uveljavljen Paul Newman naletel na javno kritiko, ko je npr. nastopal v oglasih za svoje testeninske polivke. No, v zadnjem času pa se je spremenilo tudi to, saj veliko proizvodov "še dodatno pridobi" na kakovosti, če jih oglašuje kaka znana osebnost, bodisi filmski igralec, športnik ali maneken. Tako npr. Bruce Willis frajersko oglašuje očala Police, Richard Gere se sladka z čokoladami Ferrero Rocher, Sophia Loren nam skuha slastne testenine Barilla in George Clooney postreže z Martinijem. Posebej intenzivno in načrtno pa filmske obraze uporabljajo tudi v znani francoski kozmetični hiši L'Oreal, kjer so se pri predstavljanju proizvodov za žensko negovalno kozmetiko znašle že Andie MacDowell (kultna filma Seks, laži in videotrakovi in Zelena karta, trenutno pa jo lahko vidimo v romantični komediji Gin in čokolada), malo posebna in odbita Milla Jovovich (Vrnitev v Plavo laguno, Peti element, Ivana Orleanska, Nevidno zlo) in romantična plavolaska Charlize Theron (trenutno v Italijanski misiji). Ambasadorke L'Orealove lepote so lahko tudi glasbenice, ki so le občasno igralke, tako je Natalie Imbruglia nastopila v Johnny Englishu, lepotička v tretjem Austinu Powersu pa je bila Beyonce Knowles. L'orealova najmlajša in po igralski lestvici še vzpenjajoča pridobitev je Jessica Biel, ki je bila do sedaj najbolj prepoznavna v seriji Sedma nebesa, na platnih pa smo jo pred kratkim videli v Pravilih slačenja, kmalu pa bo nastopila tudi v remaku Teksaškega pokola z motorko in tretjem delu Bladea. Poleg globalno prepoznavnih obrazov pri L'orealu, za svojo lokalno promocijo uporabljajo tudi znane francoske igralke, npr. legendarno Catherine Deneuve, od mladih obrazov pa sta tu Virginie Ledoyen (Obala in Osem žensk) in neustavljivo privlačna Laetitia Casta, ki se nam je nasmihala v drugem delu Asterixa. Da oglaševalsko - filmske povezave delujejo v obojestransko korist je vidno tudi iz dejstva, da je L'Oreal že dolga leta med glavnimi pokrovitelj in partnerji mednarodnega filmskega festivala v francoskem Cannesu, kjer se vsako leto v maju zbere množica filmskih navdušencev, ki pregledajo filmsko bero prihajajočega leta ter podelijo tudi eno bolj prestižnih evropskih filmskih nagrad zlato palmo, svoje obraze in predvsem nove toalete pa pokažejo tudi "L'Orealove filmske igralke". Če ste se torej kdaj bali, da bodo promocijske ambicije filma nadvladale njegove umetniške dosežke, vas lahko pomirimo. To se je že zdavnaj zgodilo. Pokažite filmarjem svoj denar in ti bodo pripravljeni, zato da bodo lažje naredili film v njem pokazati in oglaševati tudi vaš proizvod. Nič hudega, film dobi sponzorja, sponzor dobi gledalca in gledalci dobimo film. Glavno, da smo na koncu vsi zadovoljni.
|
