|
Takšno uvodno sekvenco je predvidevala tudi ena zadnjih različic scenarija, ki se je že pred letom dni pojavila na svetovnem spletu, teden dni po tem, ko je Tarantino scenarij tudi »uradno« zaključil. Celoten scenarij, ki se razprostira na 165 straneh, naj bi ušel iz strogo varovanega filmskega studia, podobno kot je letošnjo pomlad med filmskimi pirati še pred premiero filma zakrožila nedokončana različica Možje X: Wolverine. A medtem ko se je v zadnji primer vključil celo ameriški FBI, »ukradeni« scenarij ni povzročil takšnih preglavic. Vprašanje je, če vse skupaj ni bila le pretkana Tarantinova marketinška poteza. Kdo pa danes sploh še bere scenarije? Razen filmskih ustvarjalcev, ki snemajo določen film, se le tu in tam najde kak filmski fanatik, ki ga bo prebran scenarij podžgal, da kupi vstopnico za film. Scenarij za Neslavne barabe je tako še danes objavljen na številnih spletnih straneh, med drugim povsem suvereno tudi na portalu IMSDb (The Internet Movie Script Database). Tarantino se pač zaveda, da si je v dveh desetletjih pridobil zavidljivo število oboževalcev – o tem priča tudi dejstvo, da so si njegov in Rodrigezov 191-minutni Grindhouse v Ameriki ogledali več kot trije milijoni gledalcev. Številka je bila sicer pod pričakovanji, a upoštevati je treba, da so filmi takšne dolžine bolj kot v kinematografih, priljubljeni v domačem kinu. Pri nas smo, tako kot v preostali Evropi, Grindhouse videli v obliki dveh samostojnih filmov (Planet terorja in Smrtno varen). Da si v kinu ogledaš več kot tri ure dolgi filmski paket v današnjem hiperaktivnem času, moraš biti resničen Tarantinov oboževalec. In prav ti so Tarantinov scenarij, sodeč po njihovih zapisih na blogih in forumih, razgrabili in ga na dušek prebrali (najbrž jih je mnogo od njih prvič sploh prebralo kakšen scenarij).
V zadnji različici scenarija Neslavnih barab je presenetljivo dejstvo, da je v njem na številnih mestih zapisano, da osebe govorijo v različnih jezikih: bodisi v nemščini, francoščini, angleščini in malo celo v italijanščini, pač skladno s posameznim likom v filmu. Številni dialogi v neangleškem jeziku naj bi bili po scenarističnih napotkih celo brez podnapisov. Tovrstno zgodovinsko istovetnost si (na žalost) lahko privošči le avtorski režiser Tarantinovega kova. Gotovo se je moral pred številnimi producenti zagovarjati, zakaj je nujno, da se v filmu pojavljajo različni jeziki. Večina najprepoznavnejših ameriških filmov je namreč posneta v angleškem jeziku, čeprav zgodba govori o starih Rimljanih ali pa kitajskih cesarjih. Lani smo recimo v prazgodovinski pustolovščini 10.000 pr. n. št. opazovali junake filma, kako gladko debatirajo v sodobni angleščini, pa tudi bolj sofisticirani filmi, kot je Spielbergov Schindlerjev seznam, v usta glavnega protagonista polagajo angleške besede. Po eni strani je to razumljivo, saj gre vendar za ameriške (komercialne) filme, v prvi vrsti namenjene domačemu (no, pa tudi globalnemu) občinstvu. Saj si predstavljate, kakšen vik in krik bi nastal, če bi kateri od slovenskih režiserjev posnel celovečerni slovenski film v angleščini. A na stari celini niso kaj dosti bolj zgledni, sploh če je v igri velik denar. Eden najdražjih nemških filmov, posnet po nemškem romanu, Parfum, je v angleškem jeziku. Seveda, bil je posnet v koprodukciji več držav – med drugim tudi ZDA, a Američani so na koncu predstavljali le 1,6 odstotka vseh gledalcev tega filma v kinematografih po svetu. Tudi v najdražjem francoskem filmu Peti element se govori angleško.
Tarantino se tako v novem filmu izkaže za pravega svetovljana. Lahko bi rekli pravega Evropejca. Posnel je film o drugi svetovni vojni in čeprav to ni film, ki bi nastal po srce parajoči resnični zgodbi, se povsem strogo drži načela jezikovne avtentičnosti. V svoji maniri norčevanja iz filmskih klišejev so njegovi filmi pravi postmodernistični labirint, saj v njih spaja vse, kar mu pade na pamet. V Neslavnih barabah tako v nekem delu uporabi prvine francoskega filma noir, v drugih prizorih je opazen vpliv špageti vesterna (filmsko glasbo za film naj bi po prvotnih načrtih pripravil celo Ennio Morricone, a je moral zaradi prezasedenosti ponudbo žal odkloniti). Eden od številnih razbitih klišejev v Neslavnih barabah je tudi dejstvo, da se je celotna 2. svetovna vojna, vsaj po filmski zakladnici sodeč, v celoti odvila v angleškem jeziku.
Ni kaj, Tarantino je s premišljenimi, velikokrat zelo preprostimi triki iz sebe ustvaril zavidljivo blagovno znamko. Koncept, ki bi bil vreden, da ga posnema tudi marsikateri evropski režiser.
|
