|
Vijejo se od Kekca v treh nadaljevanjih (1951, 1963, 1968), ki je v kozji rog zmeraj znal ugnati odrasle negativce, prek Vesne, ki je dvakrat (1953 in 1957) začarala tako filmske frajerje okoli sebe kot celotno generacijo gledalcev, ki jo je drla gledat v kino, do Štebetove družine iz Bevčevih To so gadi (1977), torej Berta Sotlarja s svojimi petimi sinovi, pa fatalno Meri (Milada Kakezič) in Borisom Cavazzo, ki je gravitiral nanjo, vsi skupaj pa so ustvarili neponovljivo zasedbo filmskih junakov, ki je vsakemu gledalskemu članu družine zlahka prinesla svojo identifikacijo. Odveč je pripomniti, da so kredibilni, pogumni, iznajdljivi, s humorjem in drugimi potegavščinami nabriti junaki velikokrat navdušili tudi v kinu in pri kritiki, vsekakor pa so ti liki ustvarili največ zimzelenih filmov, ki so zlahka preživeli svojo in še kako naslednjo generacijo. Kaj pa se je s slovenskimi filmski junaki dogajalo po osamosvojitvi? Naredimo kratek pregled sodobnih slovenskih filmskih junakov, filme, ki se s tem ne morejo posebej ponašati, pa zgolj omenimo. Pri vrstnem redu filmov smo upoštevali navedbe v knjigi Na svoji zemlji Marcela Štefančiča, jr., v pregled pa uvrstili samo igrane filme.
Vinci Vogue Anžlovar je že z Babico gre na jug (1991), prvim filmom samostojne Slovenije, našel svojo formulo, ki je vsekakor učinkovala tudi v preteklosti, to je, da tudi več glavnih likov v kombinaciji lahko »nosi« film: Emeršič kot zasanjani glasbenik, ki zbeži od doma, Majolka Šuklje kot Babica, ki ne mara živeti v domu za ostarele, in seksi mladenka Nataša Matjašec, ki mladeniču kmalu pade v avto. Dobili smo dokaz, da je tudi v Sloveniji mogoč cestni film (road movie). Japonci so rekli da, Slovenci tudi. Za njim so se zvrstili Srčna dama (1991), Triangel (1991), Čaruga (1991), Ko zaprem oči (1993), Morana (1993), Oko za oko (1993), Zrakoplov (1993), potem pa smo v Halgatu (1994) doživeli prvi pravi posamosvojitveni prekmurski melos, katerega je kot član romskega ansambla, ki kroži po Prekmurju in zabava staro in mlado, nosil naslovni junak Halgato (upodobil ga je naturščik Kristjan Borovšak in dobil nagrado za glavno moško vlogo). Etnološka vinjeta, je takrat zapisal Marcel, a hkrati lik, ki je bil v rimi z okoljem in dogajanjem filma. Naslednje leto je prišla Carmen (1995) Metoda Pevca, ki kot zapita klošarka v podobi Nataše Barbare Gračner sicer ni postala seksualna fantazija slovenskih najstnikov, a ji določeno prezenco in vtisnjenost v zgodovinski spomin daje vsaj to, da je film naslovljen po njej in da se je zanjo ogrel mladi pisatelj (Sebastijan Cavazza), ki je v druženju z brezdomci poskušal odkriti pravo življenje. Za njo so mimo stekli Rabljeva freska (1995), Tantadruj (1995), Felix (1995), Herzog (1996), potem pa sta prišla Šterkov Ekspres, ekspres in Košakov Outsider (oba 1997). Prvi je artistično, skoraj brez besed postregel z intimistično zgodbo, v kateri se na vlaku srečata Gregor Baković in Barbara Cerar, ter ustvaril enega najlepših ljubezenskih filmov samostojne Slovenije. Drugi je potegnil želo iz jugonostalgije in v prepletu ljubezenske zgodbe, drame in glasbenega filma v usoden splet okoliščin potegnil Davorja Janjića kot Seada Mulahasanovića, sina fanatičnega bosanskega podoficirja JLA (Zijah Sokolović) in slovenske gospodinje. Sead trzne na privlačno slovensko sošolko (Nina Ivanič), s čimer je Outsider ponovno dokazal, da Slovenci bolj pademo na kombinacijo izdelanih likov, ne pa na posameznega junaka. Brezno (1997) je šlo mimo, Magnifico kot Stereotip (1997), nekakšen neuresničen ljubljanski slikarski artist je imel potencial, a ga ni povsem izkoristil. Leto pozneje je v Burgerjevem črno-belem V leru (1998) presenetil Dizi v podobi Jana Cvitkoviča. Večni študent, ki se je na slovenski filmski zemljevid postavil že z začetnim monologom, se je s svojo nevsiljivo simpatičnostjo, ki kulminira v odločitvi, da bo spremenil svoj brezperspektivni način življenja, priljubil tako gledalcem kot kritiki in dokazal, da lahko prime tudi lik, ki ne počne ničesar. Za njim so šli mimo Blues za Saro (1998), v katerem se je Emeršič poskusil v podobi totalnega déjà vu zasebnega detektiva Emila Marovška, potem Patriot (1998), pa prva slovenska celovečerna risanka Socializacija bika (1998) in Temni angeli usode (1999). Oda Prešernu (2000) Martina Srebotnjaka, ki je tudi odigral glavno vlogo, je postregla s problemi mladega slovenskega pesnika, ki mu je Prešeren vsekakor prehuda konkurenca in ki mora za kulturni praznik napisati ultimativno Odo Prešernu. Ležerni Jebiga (2000) je razveselil s falango urbanih frikov, ki pred lokalom s trenutnimi izmislicami preganjajo ljubljanski poletni dolgčas. Hommage generaciji, ki je bila v tistem času glavna v mestu, potem pa se je umirila, uredila in začela delati, je Jebiga še vedno najbolj uspel kolektivni filmski junak samostojne Slovenije. V Nepopisanem listu (2000), prvem mladinskem in za zdaj zadnjem filmu samostojne Slovenije, neuradnem nadaljevanju Sreče na vrvici, mali Luka v poletnem dremežu zamenja filmsko realnost za tisto resnično, v Porno filmu iz istega leta pa se trije nekdanji sošolci z »režiserjem« Čarlijem (Matjaž Latin) na čelu odločijo, da bodo posneli porno film, pri čemer asistira introvertirana Rusinja Natalija Danilova. V petek zvečer (2000) in Mokuš (2000) nista pustila vtisa, medtem ko je najprej na mednarodni sceni, pozneje pa tudi pri nas zažgal Kruh in mleko (2001), zgodba o rehabilitiranem alkoholiku Ivanu (Peter Musevski), ki odide v trgovino po kruh in mleko, na poti nazaj pa sreča znanca, ki ga s svojo indiskretno zgodbo seveda hitro sesuje, tako da gre ob šanku vse le še navzdol. Za dodatno kredibilnost poskrbita še Sonja Savič kot Ivanova žena in Tadej Troha kot njun sin. Poker (2001) s svojo raznoliko karakterno velikopoteznostjo ni uspel, Sladke sanje (2001) pa so odrolale mladost najstnika Egona (Janko Mandić), ki je odraščal v sedemdesetih. Zadnja večerja (2001) Vojka Anzeljca je kapitalizirala na Matjažu Javšniku kot televizijski zvezdi, izkoristila njegove virtuozne komedijantske sposobnosti in ga zapakirala v zgodbo, pripovedovano s subjektivno kamero, v kateri se norčka (drugi je izvrstni Drago Milinović) odpravita rešit žensko (Aleksandro Balmazović) svojega srca. Ni kaj, ultimativni slovenski filmski junak tretjega tisočletja noče biti nič drugega kot novi Kekec. Barabe (2001) so lansirale Marka Mandića kot malega šefa mariborskega podzemlja, Kovača, koprodukcija Nikogaršnja zemlja (2001) Denisa Tanovića je s Čikijem (Branko Đurić), ki v opustelem rovu bije privatno vojno s Srbom Ninom (Rene Bitorajac) tako ali tako pljusknila čez Balkan po vsem svetu, vse do oskarja. Lilijino zgodbo (2001) smo že pozabili, Varuh meje (2002) nam je ostal v spominu po prvem slovenskem celovečercu, ki ga je režirala ženska (Maja Weiss), in po ženskem triu atraktivnih študentk, ki s spustom po Kolpi dobijo nepozabno dogodivščino. V Šelestenju (2002) se je odigral kvartet človeških dram in usod, ki ga je iz temnega realizma vlekel Grega Zorc, Ljubljana (2002) je šla že v kvintet Ljubljančanov in njihovih paralelnih zgodb, ki »nihajo med naključnimi rutinami in ekstazičnimi rejvi«, v Rezervnih delih (2002) nekdanji spidvejist Peter Musevski in njegov asistent Aljoša Kovačič z ljubljansko navezo planirata tihotapljenje beguncev čez mejo, kar se sprevrže v usodno dramo. Slepa pega (2002) je v pogledu filmskih junakov ostala slepa, Amir – šerif iz Nurića (2002) je dal Zadnji večerji nov obrat, saj se v njem čefur Amir (Uroš Fürst) s svojim prijateljem (Marko Miladinović) odloči, da bo posnel svoj film, ki mutira v priliko o romantiki med ropanjem menjalnice. Na svoji Vesni (2002) je bila slovenska top lista nadrealista, Pozabljeni zaklad (2002) poskus mladinskega filma, v Košakovem Zvenenju v glavi (2002), ekranizaciji Jančarjevega romana, pa glavni Keber (Jernej Šugman) z mešano all star ekipo slovensko-jugo igralske scene v zaporu, kjer jim med prenosom košarkarske tekme ugasnejo televizor, zaneti upor, ki se sprevrže v dekadentno žurko. Kajmak in marmelada Branka Đurića (2003) je v tragikomični drami kulturnih razlik usodno združil arhetipska Bosanca (Đurić) in Slovenko (Tanja Ribič) ter poskrbel za najboljši duet in do tedaj največji filmski hit nove Slovenije, Pevčev Pod njenim oknom (2003) pa je na svetlo spravil senzibilno učiteljico plesa Dušo (Polona Juh), ki poskuša urediti svoja razmerja z moškimi in končno zaživeti kot ženska. Na planincah (2003) in Pesnikov portret z dvojnikom (2003) nista pustila vtisa, v Ruševinah (2004) je bil glavni Hrvat Darko Rundek, ki si prizadeva v slovenskem teatru uprizoriti neki skandinavski tekst, Desperado tonic (2004) ni bil užiten, Okornov Tu pa tam (2004), zgodbo o kranjsterdamu, v katerem štiri lokalne barabe po nesreči padejo v za njih prevelik kriminalni posel, pa so z aktivistično promocijo zvlekli do prve zlate role. Predmestje (2004) je prineslo četverico prijateljev, ki se jim po glavi preganjajo male primestne patologije, Dergi in Roza v kraljestvu svizca (2004) je bilo neposrečeno in prepozno unovčevanje njune televizijske slave, Norega se metek ogne (2004) je švisnil mimo, Slepilo (2005) pa le še medlo odseva v mojem spominu. V Odgrobadogroba (2005) je Gregor Baković kot Pero, profesionalni govorec na pogrebih zašel v bizarno kraško zgodbo, Ljubljana je ljubljena (2005) in Uglaševanje (2006) sta bila medla, v središču Kratkih stikov (2006) pa je bila Tjaša Železnik v treh različnih vlogah. Potem je prišel Petelinji zajtrk (2007), ki je v orbito spravil avtomehanika Djura (Primož Bezjak), ki s prihodom v Gornjo Radgono mesto kmalu postavi na glavo, saj krajevnemu mafijcu spelje žensko, od ostarelega šefa delavnice, ki mu v glavi ves čas brenka Severina, pa na koncu podeduje biznis. Kvartet likov (Bezjak, Pia Zemljič, Vlado Novak in Dario Varga) je temu filmu dal barvo, živost in okus ter gledalce, veliko gledalcev. Instalacija ljubezni (2007) je le delno prepričala s sicer dobro zmontiranim filmom v filmu, ki ga vleče Mojca (Bernarda Oman), ženska v krizi srednjih let, ki razmišlja, da bi Branka Završana, svojega podjetnega trgovca z mesom, zamenjala z Igorjem Samoborjem, artistično fantazijo iz mladosti. Estrellita – pesem za domov (2008) je imela v ospredju Doro Fabiani (Silva Čušin), ki se po smrti moža in odkritju njegove nezvestobe poskuša na novo sestaviti. Tea (2008) in L kot ljubezen (2008) sta šla mimo. Lanski zmagovalec FSF-ja Pokrajina Št.2 Vinka Möderndorferja je plasiral mala kriminalca Sergeja (Marko Mandić) in Poldeta (Janez Hočevar), ki med vlomom dregneta v zaroto iz preteklosti, ki slednjega hitro spravi na drugi svet, prvega, ujetega med dve ženski, svetnico in grešnico, pa konec pripelje na rob prepada. Letošnja bera je postregla z minimalko Za vedno, najbolj temačno ljubezensko dramo po letu 1991, s Prehodom, v katerem slikar Vlado (Jure Ivanušič) pade na fatalno Tanjo (Iva Krajnc), pozneje pa v še v znanstvenofantastično zgodbo in z Lajfom, kjer se centrifugirajo najstniški problemi. Pogled na zadnjo petletko, razen nekaj svetlih izjem, kaže precej borno sliko filmskih likov, depresija, neodločenost, kriza srednjih let itn. so osnovni označevalci zanje, kar seveda odvrne tudi gledalce, ki si v kinu želijo videti nekaj povsem drugega. Upajmo, da prihodnost prinese kaj bolj svežega, dinamičnega, filmskega, novo filmsko bero pa si lahko ogledate že v začetku oktobra v Portorožu na 12. FSF-ju. Se vidimo!
|
