|
Nekatera gledališča se bodo morala sprijazniti z usihanjem javnih sredstev. Prešernovemu gledališču Kranj naj bi Ministrstvo za kulturo zmanjšalo finančno podporo za petino, občina za dve petini, v Slovenskem stalnem gledališču Trst pa so zaradi neizpolnjevanja obveznosti svojih ustanoviteljev celo ugotovili, da trenutne finančne razmere ne dopuščajo rednega začetka sezone. Po medlem medijskem odzivu jim je bila sicer obljubljena pomoč, a za sedaj še ni jasno, ali bo zamejsko stalno gledališče v resnici obstalo.
Kljub najrazličnejšim težavam so obeti z gledaliških desk spodbudni. Opaziti pa je še eno novost. Če so pred nekaj leti gledališča na veliko uprizarjala dramatizacije klasičnih in odmevnih romanov (Dostojevski, Jančar, Bartol, Levi …), se zdi, da se zadnje čase na odrske deske postavlja čedalje več zgodb, ki jih je zaznamovala predvsem filmska upodobitev. Lani smo si lahko ogledali Tarantinove Stekle pse, muzikal Sugar – Nekateri so za vroče in literarno-filmsko Lolito, letos pa skorajda ni gledališča, ki ne bi v svoj repertoar uvrstilo kakšne predstave, ki je tako ali drugače povezana s filmom.
S filmskimi priredbami se bo letos najbolj izrazito srečevalo Slovensko mladinsko gledališče. Matjaž Pograjc bo na odrske deske postavil Peklensko pomarančo, ki jo je leta 1971 po motivih romana Anthonyja Burgessa posnel Stanley Kubrick. Pripoved govori o petnajstletnem Alexu, ki se na svet okoli sebe odziva s skrajnim nasiljem, zato ga pristojne institucije podvržejo poskusnim zdravljenjem. Po terapiji mu vse podobe zla zbujajo hud telesni odpor in slabost, tako pa mu je odvzeta možnost izbire med dobrim in zlim … Alexa bo upodobil Primož Bezjak, ki je odigral Djurota v Petelinjem zajtrku.
Mladinsko gledališče pa se bo v koprodukciji ŠKUC gledališča posredno še v drugo spogledovalo s filmom. V režiji igralca Ivana Peternelja bodo uprizorili roman Amado mio vsestranskega italijanskega ustvarjalca Paola Pasolinija (med drugim tudi filmskega režiserja), ki je v povojnem obdobju najizraziteje razburkal družbeno in kulturno življenje naših zahodnih sosedov. Zgodba o ljubezni, morda ena od najbolj intimnih Pasolinijevih del, se odvija ob spominih na čudovito Idrijo, kjer je avtor živel pri devetih letih, predstavlja pa intimno razmerje med Pasolinijem in njegovim »občudovancem«, ki vzcveti v času 2. svetovne vojne.
V Slovenskem ljudskem gledališču se bodo spomnili na švedskega filmskega in gledališkega režiserja, scenarista in dramatika Ingmarja Bergmana – enega največjih filmskih mojstrov, ki je dodobra zaznamoval razvoj svetovne kinematografije. Bergman je bil zavezan tako filmu kot gledališču, sam je nekoč izjavil, da se pozimi posveča gledališču, »svoji ženi«, in poleti filmu, »svoji ljubici«. Na celjskem odru bo Janez Pipan uprizoril Bergmanovo Jesensko sonato iz leta 1978, družinsko dramo, nabito s čustvi, ki razkriva odtujenost, ki je posledica materinega zanemarjanja otrok zaradi kariere.
V ljubljanski Drami bo pod režijsko taktirko Diega de Brea ponovno zaživela burleska Ko sem bil mrtev, ki jo je davnega leta 1916 posnel Ernst Lubitsch. Gre za njegov zgodnji film, v katerem je sam odigral glavno vlogo, veljal pa je za izgubljenega, vse dokler ga ni pred dobrim desetletjem na Primorskem našla ekipa Slovenske kinoteke. Zgodba je zasnovana na motivu moža, ki zaradi lahkoživega hedonizma napove svojo smrt, potem izgine, a se zaradi dolgočasja pod krinko novega služabnika spet vrne domov k ženi in tašči, ki pa že išče novega snubca za svojo hčer …
Tudi mariborska Drama se bo spogledovala s filmskimi klasiki. Po motivih zadnjega filma Luisa Buñuela, ki ga je posnel leta 1977, bodo uprizorili nadrealistično erotično komedijo Ta mračni predmet poželenja. Film temelji na romanu Pierra Louÿsa (Ženska in pajac), govori pa o premožnem Ferdinandu in lepi španski plesalki Conchi, ki se z vedno novimi izgovori otepa telesnega zbližanja in ga tako peha v blaznost. Predstavo bo režiral Matjaž Latin (bralci Premiere se ga lahko spomnijo iz slovenskega Porno filma).
Poleg filmskih zgodb pa bo v tej sezoni na odrih slovenskih gledališč v manjši meri zaživela tudi sodobna slovenska dramatika. Večina gledališč bo namreč uprizorila vsaj eno domačo dramo, med njimi bo kar nekaj »svežih« (npr. Möderndorfer, Tadel, Muck, Božič …). Število na novo uprizorjenih sodobnih slovenskih dram je še vedno majhno, saj ta del predstavlja zgolj dobro desetino celotnega slovenskega gledališkega repertoarja, a je v primerjavi s prejšnjimi leti vsaj malo bolj optimistično. Na kakšno gledališko predstavo, ki bi jo postavili na podlagi kakšnega slovenskega filma, pa bomo verjetno morali počakati še kar nekaj sezon. Najprej seveda potrebujemo primeren in predvsem med gledalci dobro sprejet slovenski film. Morda pa se za začetek lahko potolažimo s predstavo Čefurji raus!, ki bodo nekoč morda zaživeli tudi kot film.
|
