|
Gledališče s tem imenom je sicer obstajalo že prej, domovalo je na Ljubljanskem gradu, a tokrat gledališče razumemo predvsem v fizičnem smislu – gledališče kot stavba, v kateri je oder z zaveso in parter s sedeži za gledalce. Da, Ljubljana je dobila pravo in čisto novo gledališko stavbo. Sliši se skorajda neverjetno, a je resnično. Še bolj neverjetno pa je dejstvo, da to ni narodno gledališče, ki bi od državnih institucij dobilo dolgo obljubljena finančna sredstva za obnovo razpadajoče gledališke stavbe in trhlih lesenih odrskih desk. Ne, Mini teater je, kot ga je označil njegov direktor Robert Waltl, »nevladna organizacija, pravno organizirana kot zavod javnega interesa«. Še bolj neverjetno pa je to, da prav tako ni profitno gledališče komercialnega tipa, na katerega ste morda pomislili. Nekaj takšnih gledališč je v zadnjih letih pri nas resda zraslo, a tovrstni zabavljači so se bolj ali manj naselili v različnih že obstoječih kulturnih domovih in občinskih dvoranah. Njim ni prišlo na misel, da bi si čisto pravo gledališče, takšno z odrom, reflektorji in sedeži, zgradili sami. In to kljub temu, da tako imenovanim komercialnim gledališčem pravzaprav ne gre slabo. Njihove predstave so ob spretni oglaševalski podpori in všečnem komičnem repertoarju skoraj vedno razprodane. A Mini teater ni komercialno gledališče, ki ponuja lahkotne komedije in izpete burleske. Ne, Mini teater je resno gledališče, v pravem pomenu besede. Tako resno, da je na nedavnem Boršnikovem srečanju dobilo nagrado za najboljšo predstavo (Macbeth po Shakespearu), ki je sicer nastala s pomočjo drugih koprodukcijskih gledališč. Zato je prav zdaj primeren trenutek, da natančneje pogledamo, kakšna je pravzaprav zgodovina Mini teatra.
Pred desetimi leti sta igralec in lutkar Robert Waltl in režiser Ivica Buljan po vzoru newyorških gledaliških klubov zasnovala Mini teater z željo, da bi ponudila predstave tako za mlado občinstvo kot tudi za odrasle gledalce. Mladim naj bi namenila predvsem kakovostne umetniško-vzgojne projekte, starejše pa privabila s t. i. postdramskim teatrom, v katerem bi prevladovala sodobna dramska dela in nemalokrat bolj eksperimentalni režijski prijemi. Skratka, koncept Mini teatra naj bi deloval na paradoksalni ideji: ponuditi program, ki bi bil hkrati elitističen, ekscentričen in artističen, kljub temu pa privlačen za široko občinstvo. Svoje domovanje so našli na Ljubljanskem gradu, na katerem so s svojo izbrano ponudbo vsekakor oživili dotlej bolj turobno grajsko vzdušje. Šlo je počasi, a gledališče je vztrajno privabljalo čedalje večje število gledalcev, tako da so v prejšnjem letu našteli okrog 65.000 gledalcev. Z novo gledališko dvorano in kakovostnim programom pa v prihodnjem letu lahko gotovo računajo še na kakšnega gledalca več. Pravkar se je odvila premiera gledališko-lutkovne predstave Medvedek zleze vase (režija: Jaka Ivanc), v kateri nastopata Nina Ivanišin in Primož Pirnat (trenutno si ju lahko skupaj ogledate tudi v novem Kozoletovem filmu Slovenka). Novembra bodo predstavili novo različico predstave Noč čisto na robu gozdov, ki so jo uprizorili pred devetimi leti, v nadaljevanju pa bo nekdanji ravnatelj ljubljanske drame Janez Pipan režiral Persono Ingmarja Bergmana, Ivica Buljan pa predstavo Ma & Al, nekakšen kolaž besedil J. D. Salingera in B. M. Koltèsa. Za najmlajše pa se bodo prihodnje leto s pomočjo tujih režiserjev v okviru velikega projekta Puppet Nomad Academy, ki ga vodi Mini teater in sofinancira EU, zvrstile tri lutkovne predstave za najmlajše (Ali baba in 40 razbojnikov, Pepelka in Sneguljčica).
Za ustanovitev gledališča pa je poleg prodorne umetniške vizije seveda treba imeti tudi finančna sredstva. Mini teater sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana (skupaj pokrijeta približno dve petini vseh stroškov delovanja), preostala sredstva pa morajo poiskati na trgu, bodisi s pomočjo sponzorjev in donatorjev ali pa na najrazličnejših razpisih. Prav s pomočjo mednarodnega razpisa Norveškega finančnega mehanizma je ob zasebnem vložku direktorja in umetniškega vodje Mini teater prišel do nove stavbe.
Primer Mini teatra kaže na to, da rek iz malega raste veliko še kako drži. V prihodnosti poleg rednega programa in gostovanj tujih gledališč v Mini teatru obljubljajo še najrazličnejše koncertne dogodke, galerijo sodobnih vizualnih umetnosti, branja romanov itd. Kot sami priznavajo, pa si za zdaj še utopično prizadevajo tudi, da bi po francoskem vzoru za simbolično ceno omogočili vsakemu šolarju v osnovni in srednji šoli, da si v enem letu ogleda vsaj dve predstavi, dva umetniška filma, obišče dva koncerta in dve razstavi. Ta model 2 x 4 se je izkazal za sijajnega tudi v skandinavskih državah, saj ustvarja kritično občinstvo, mlade pa namesto brezpredmetnosti in lenarjenja usmerja h kreativnemu izkoriščanju časa.
Kot dokazuje novo odprta gledališka stavba, se da ob spretnem manevriranju skozi najrazličnejše razpise, iskanju koprodukcijskih partnerjev, s trdnim zaupanjem v koncept in z vztrajnostjo, še tako noro (in na videz drago) umetniško idejo uspešno uresničiti. Zgled, ki ga je vredno posnemati v celotni kulturno-umetniški sferi, tudi filmski.
Še na dolga leta, Mini teater!
|
