|
Maščevalci se spet vračajo, ali bolje rečeno, vračajo se vigilanti. Takšni, kakršen je bil v sedemdesetih Paul Kersey, glavni junak filma Death Wish (1974), pri nas naslovljenega Paul Kersey ne oprošča. Ali pa: Paul Kersey ne oprosti. Kerseyja, arhitekta, ki se prelevi v vigilanta, sodnika-porotnika-eksekutorja, je igral Charles Bronson: ponoči hodi po mestu, predvsem po mračnih, nevarnih predelih, in izziva potencialne barabe, vandale, silake in roparje – ko enkrat pokažejo, da mislijo resno, jih pobije. Hladnokrvno. Razlog? Neka ulična tolpa mu je brutalno umorila ženo in paralizirala hčer. In saj veste: sodišča so počasna, slepa, pasivna, neodločna, permisivna – za pravico se ne menijo. Kersey zato vzame zakon v svoje roke. Njegova sla po krvi – po maščevanju, likvidaciji nočnih gverilcev – je bolj legitimna od sodne pravice: vsaj tako je mislil Kersey. In tudi sam film, ki ga je posnel Michael Winner, glorifikator dela in lika Charlesa Bronsona, ni puščal nobenega dvoma: barabe, ki jih Bronson pobije, si smrt zaslužijo. Vedno ga hočejo zaklati, ustreliti, razbiti, likvidirati. Vedno. Ne znajo drugače. Taki so. Krivi so, še preden kaj naredijo. Ali on ali oni. Če jih ne bi Kersey likvidiral, bi oni likvidirali njega! Kar je seveda absurdno: če bi veljala podmena tega filma, potem bi v New Yorku vsako noč obležalo na tisoče in tisoče ljudi. Nihče si ne bi upal na sprehod. Nihče si ne bi upal iz službe. Ali pa v nočno izmeno. In nihče si ne bi upal v kino. Nič, film je hotel le legitimirati Kerseyjevo in svoje početje. Ko je bilo filma konec, so si gledalci rekli: kul, zdaj gremo lahko mirno v noč, saj je Paul Kersey pobil vse barabe!
Paul Kersey je tedaj štrlel ven – mnogi so v njem videli nov tip filmskega junaka. Ne, bil ni nič novega. V resnici so ga že prej videli v mnogih vesternih, le da je nosil klobuk in kolt. Vesterni so bili namreč vedno – že od nekdaj – polni maščevalcev, vigilantov, sodnikov-porotnikov-eksekutorjev, ki so zakon vzeli v svoje roke. Ne preseneča, da je bil film Death Wish posnet po romanu Briana Garfielda, ki je do tedaj slovel predvsem po vesternih, kavbojskih romanih. Trik je bil seveda v tem, da so se vesterni dogajali na Divjem zahodu, v moralni divjini, v primitivnem, neciviliziranem, kaotičnem okolju, kjer delovanje pravne države še ni bilo zagotovljeno in kjer je bilo maščevanje edino možno sodišče. Ergo: maščevanje v vesternih je bilo politično korektno. Ko so maščevanje z Divjega zahoda preselili v sodobno urbano okolje, je to izgledalo ne le politično nekorektno, ampak fašistoidno – kot poziv k linču, jemanju pravice v svoje roke, nestrpnosti. No, tiha večina je bila na strani Paula Kerseyja in filma Death Wish, ki je postal velik hit. Ni čudno: Paul Kersey je bil tipična recesijska pošast. Ne pozabite: Ameriko je ravno tedaj krepko ohromila recesija. In ne pozabite: v času recesije imajo ljudje občutek, da se je sistem zlomil, da je družbo prestrelil nered, da so ogroženi, da se jim dogajajo krivice, da nič več ne funkcionira, še najmanj pravica – človek, ki vzame zakon v svoje roke, je hitro junak take družbe. In take recesije. Kompleksni časi vedno dobijo nekompleksne junake.
Kar nas pripelje do te nove recesije, ki hromi Ameriko in svet, in posledično do »novega vala« vigilantskih filmov, rekalibriranih in reformatiranih za potrebe novega časa. Vigilanti, ki so bila zadnja leta maskirani v politično korektne stripovske like, kot so Batman, Superman, Spider-Man, Nevidni jezdec, Daredevil in Iron Man, snemajo maske in stopajo pred nas v živo, brez posrednikov, povsem direktno: Mel Gibson v filmu Na robu teme, Gerard Butler v Državljanu nevarnih namer, Liam Neeson v Ugrabljeni, Michael Caine v Harryju Brownu, Johnny Hallyday v Maščevanju (Fu chou). Vigilantske filme snemajo povsod: filma Na robu teme in Državljan nevarnih namer sta h'woodska, Ugrabljena je evropuding, Harry Brown je »mali« britanski film, Maščevanje pa je hongkonška produkcija, v katero je nekaj denarja vrgla tudi Francija, zato maščevalec – ostareli popevkar Johnny Hallyday – v Hongkong pride iz Francije. Nič, recesija je pač globalna.
Razlika je v tem, da vsi ti maščevalci pred nas stopajo s tremo, celo rahlim občutkom krivde, ali bolje rečeno – ker se zavedajo, da so na spolzkih tleh, nočejo biti le Pauli Kerseyji. Recimo: Mel Gibson je policijski detektiv, ki maščuje nasilno smrt svoje hčerke, toda en passant ugotovi, da je ozadje njene smrti bolj kompleksno, kot se je zdelo na prvi pogled, zato je tudi njegova reakcija bolj kompleksna. Podobno reagira Liam Neeson: njegovo maščevanje ugrabiteljem hčerke ima status obračuna z organiziranim kriminalom. In podobno reagira Johnny Hallyday, le da gre za azijsko podzemlje. Vsi so raje Dirty Harryji kot Pauli Kerseyji. Celo Gerard Butler, ki se divje, bombastično in biblično maščuje pokvarjenemu, neučinkovitemu, dvoličnemu pravosodnemu sistemu, skuša izgledati le kot diabolični genij, ki je navdihnil Žago. Ne ravno Paul Kersey. Ironično, še najbolj je Paulu Kerseyju podoben Michael Caine, ki pa igra melanholičnega starca, utrujenega upokojenca, tako rekoč obsojenega na smrt – maščevanje morilskim dilerjem in vandalom je njegov labodji spev, njegov testament. Le kdo bi mu lahko odrekel zadnjo željo? Vidite, če bi bil 30 let mlajši, bi bil sporen – tako pa ni.
|
