 |
|
 |




Samo Rugelj
|
Premiera 199, 17. marec 2010
|

INGMAR BERGMAN – AVTOBIOGRAFIJA

 |
|
Prizor iz Bergmanovega Sedmega pečata, v katerem se izmučeni Max von Sydow kot Antonius Block po desetih letih krvavega križarskega pohoda vrne domov v opustošeno deželo in se nekega jutra sooči s samo Smrtjo, ki jo napelje na partijo šaha, je po mnenju mnogih v kolektivni spomin filmskih gledalcev vsajen ravno tako globoko kot King Kong na vrhu Empire State Buildinga ali kot Humphrey Bogart, ki na letališču odriva Ingrid Bergman, ali Janet Leigh, zabodena pod tušem, ali vesoljska ladja iz Vojne zvezd, ki izginja izpred kamere.
|
 |
 |
|
Ja, Bergman je bil taka ikona evropskega in švedskega filma, da so se ga morali mladi švedski režiserji lotiti kar s pamfleti, recimo, »izgubljeni bog, izgubljene divje jagode in izgubljeno poletje so sicer lahko motiv za filmarja, vendar je to privatna nostalgija, za katero ni dobro, da postane trend v nacionalni kinematografiji«, da so sploh lahko ustvarjali pod njegovo veliko senco.
Ingmar Bergman (1918–2007), sinonim za evropskega filmskega auterja dvajsetega stoletja (tri desetletja je praktično vsako leto posnel vsaj en film, večinoma kar poleti, med gledališkimi počitnicami), hkrati pa po vsem svetu znan tudi po svojem izjemnem gledališkem opusu (več kot 170 gledaliških produkcij), je svojo avtobiografijo, ki je sedaj izšla tudi v slovenščini, spisal ob koncu osemdesetih. Za razliko od recimo Kieslowskega, ki se je v knjižnem pogledu na svojo preteklost precizno poglobil v posamezne filme in njihov nastanek, je Bergman svojo zgodbo zgradil predvsem na opisu svojega ekscentričnega življenju, v katerem se ni veliko oziral nazaj, saj ni kaj dosti žaloval nad neuspehi in ni dolgo slavil uspehov. Edina stalnica njegovega bivanja je bilo njegovo vrtoglavo dinamično filmsko in gledališko ustvarjanje ter številna razmerja z ženskami. Slednje je izkoristil za svoje filme in igre ali pa v njih iskal like preteklih žensk, s čimer je že v vsakdanjem življenju generiral obilo situacij, ki so potem zaživele na platnu ali odru. Avtobiografija človeka, ki je iz svoje neprilagojenosti naredil veličastno umetniško kariero.
|
 |
 |
|






|