|
Premiera: Končal si svoj celovečerni prvenec. Kakšni so občutki?
Mešani. Pravzaprav mi je žal, da je vsega tega konec in že nestrpno pričakujem predpremiero filma 1. oktobra v Piranu in premiero 6. oktobra v Ljubljani. Po drugi strani sem šele pred nekaj dnevi naposled videl film v končni podobi, celoto, ki sem jo po delčkih sestavljal več let. To je v resnici nepopisen občutek.
Premiera: Nekje sem zasledil, kako si komentiral, ko so poudarili tvojo mladost za celovečerni projekt, da je Orson Welles štiri leta mlajši posnel Državljana Kana, Spielberg pa dve leti mlajši Žrelo in da si torej že relativno star za prvi film. Se je ta »mladost« poznala na snemanju? Kako je potekalo sodelovanje s filmskimi veterani, od producenta (Francija Zajca) do glavnih igralcev (Borisa Cavazze, Mustafe Nadarevića)? Ali si se bolje razumel z mladimi, na čelu z Nino Ivanišin?
Mladost je pri filmu lahko ovira, saj za uspešno delo potrebuješ res veliko zaupanje ljudi, s katerimi sodeluješ. Film je kompleksna stvar in nihče nikoli ne more vedeti, kaj se bo iz vsega izcimilo. Dober scenarij ni zagotovilo za dober film. Zato se je načeloma lažje razumeti z mladimi, ki jih pogosto navdušuje prav ta pot v neznano, po drugi strani pa je lažje delati z ljudmi, ki so polni izkušenj in znanja in ki ti lahko pri delu ogromno pomagajo. A včasih se moraš kar potruditi, da začnejo ti stari mački verjeti v tvoj projekt, da ga sprejmejo za svojega. Meni je to na srečo uspelo in zato je bilo zame delo z igralskima velikanoma, Borisom in Mustafo, velik užitek.
Premiera: Piran - Pirano je ambiciozen prvenec. Postavljen je v dve zgodovinski obdobji, ima mednarodno igralsko zasedbo, v filmu precej enakovredno govorijo tri različne jezike. Od kje ideja za film, za katerega si napisal tudi scenarij?
Pred nekaj leti sem slišal pretresljivo zgodbo o ostareli Nemki, ki se je po šestdesetih letih vrnila v Vojvodino, da bi videla svojo rojstno hišo, ki jo je zapustila med drugo svetovno vojno. Ko sem pozneje nekaj podobnega slišal v Piranu, sem začel razmišljati o filmu. V osnovi je bila to zgodba o človeku, ki se pred smrtjo vrne »domov« in tam najde svet, ki je popolnoma spremenil svojo podobo. Iz tega se je potem razvila veliko kompleksnejša zgodba, v katero sem vsaj emotivno vpletel tudi usodo moje babice in dedka, ki sta se v petdesetih letih prejšnjega stoletja iz Bosne preselila v Istro.
Premiera: Kaj je predstavljalo večji problem oziroma izziv: režirati igralce, ki govorijo različne jezike, ali kar se da dobro, v okviru slovenskega filmskega proračuna, poustvariti različni zgodovinski obdobji?
Slednje ni bil le izziv zame osebno, temveč je bila to težka naloga za celo ekipo, še posebej za scenografko Uršo Loboda in kostumografko Zvonko Makuc, ki sta tudi najbolj zaslužni za to, da nam je »poustvarjenje« tako dobro uspelo.
Zame je bil nedvomno težavnejši izziv delo z zelo različnimi igralci, katerih vloge so bile precej zahtevne. V zgodbi, ki se odvija med vojno, lastne izkušnje nikomur ne pomagajo dosti. Poleg tega sem z večino glavnih igralcev delal prvič, prišli so iz različnih delovnih okolij, navajeni različnih načinov dela in potrebovali smo nekaj časa, da se ujamemo. Francesco Borchi je imel, denimo, v Italiji povsem drugačne izkušnje z režiserji, ki so od njega zahtevali le to, da pove svoj tekst, zato se je na začetku kar malo bal igrati.
Premiera: Med filmom, v katerem se Boris Cavazza na stara leta vrne v svoje rojstno mesto, da bi se pobotal s samim seboj in svojo preteklostjo, sem se spomnil na ameriški film Magnolija, pri katerem je takrat približno 30-letni Paul Thomas Anderson s suverenostjo govoril o temah staranja, umiranja itn. Podobno sem se vprašal pri tebi: kako to, da 30-letnik suvereno operira s takimi zrelimi temami? Od kje ti želja po pripovedovanju takih resnih zgodb v času, ko je večina vsebin slovenskih filmov precej profanih?
Življenje je preplet najrazličnejših zgodb in usod. En dan si na poroki, drugi dan na pogrebu, tretji dan praznuješ rojstvo otroka. Kot ustvarjalec poskušam razumeti različne ljudi, v različnih življenjskih situacijah in obdobjih. Filmski režiser se ne more navdihovati zgolj iz lastnih izkušenj, ker so te seveda zelo omejene.
Kar pa zadeva samo željo po pripovedovanju resnih zgodb, je to tudi stvar družbene odgovornosti. Film je draga zadeva, ki pri nas zaradi majhnosti trga nikdar ne povrne vloženega denarja. Obravnavanje za družbo pomembnih, ali še raje bolečih tem, je zame eden izmed načinov, da tej družbi na neki način povrnem njen vložek.
Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da Piran - Pirano ne želi biti tudi komercialno uspešen in gledalcu privlačen. Nasprotno, mislim, da smo naredili film, ki ga bodo ljudje radi gledali.
Premiera: V zgodovino vpetih slovenskih filmov v času osamosvojene Slovenije skoraj ni (če odštejemo Ljubljana je ljubljena). Kaj se ti zdi, da je razlog za to: proračun ali neamibicioznost režiserjev/scenaristov, ki so se v tem času lotevali predvsem malih, ne pa vélikih tem?
Vsekakor je »kriv« omejen proračun, verjetno pa tudi prepričanje ljudi, da imamo zgodovine pri nas povsod preveč in da je ne potrebujemo še v filmih.
Poleg tega so zgodovinski filmi redko festivalski hiti. Če govorimo o svetu umetniškega filma, h kateremu teži večji del sodobnih slovenskih filmov, so danes priljubljene manjše, bolj intimne in dostikrat povsem odprte zgodbe, kjer so zaključki pogosto povsem prepuščeni gledalcu. Največkrat je to prikaz stanja, režiser pa vse bolj postaja opazovalec sveta okoli sebe, in ne več njegov komentator.
Premiera: Kako, kje in koliko časa je potekalo snemanje filma? Lahko poveš kakšen zanimiv pripetljaj s snemanja, ki bi bil zanimiv za naše bralce?
Snemanje je potekalo šest tednov. Tri tedne decembra, v studiu Viba filma v Ljubljani, potem pa še tri tedne aprila v Piranu in njegovi okolici.
Nemajhno presenečenje pa smo doživeli že med pripravami, ko smo se odpravili na ogled Pirana, da bi Francesco Borchi (mladi Antonio) in Moamer Kasumović (mladi Veljko) videla mesto, kjer se odvija zgodba filma. Na naše presenečenje smo kmalu ugotovili, da je Moamer v Piranu prava zvezda, saj so ga ljudje začeli ustavljati na ulici in se fotografirati z njim. Izkazalo se je, da na obali ljudje lovijo neko hrvaško televizijo, ki predvaja zelo priljubljeno bosansko nadaljevanko Lud, zbunjen, normalan, v kateri Moamer igra eno glavnih vlog.
Premiera: Žanr zgodovinskih romanc je v tujini priznan in cenjen. Spomnimo se angleške Pokore, ki so jo cenili tako gledalci kot kritiki, in ameriškega Angleškega pacienta, ki je odnesel kopico oskarjev in proslavil filmskega režiserja Anthonyja Minghello. Primerjave s katerim tujim filmom bi bil najbolj vesel? Ali drugače: kateri filmi ali režiserji so bili tvoj vzor pri ustvarjanju tega filma?
Pri snemanju filmov se sicer poskušam ne ozirati na druge filme in režiserje, saj želim ustvariti nekaj svojega, pri čemer izhajam iz življenja samega, iz svoje zgodbe.
Seveda pa pri tem, ko iščeš konkretne obrtniške rešitve za posamezne prizore, pomisliš tudi na tega ali onega režiserja in si včasih kakšno malenkost od velikih mojstrov tudi sposodiš, a to so zgolj detajli. Priznam, da sem imel pred snemanjem, sploh partizanskega dela filma, velikokrat v mislih Tenko rdečo črto Terrenca Mallicka, enega svojih najljubših vojnih filmov in režiserja, ki ga preprosto občudujem.
Premiera: Slovenski filmi zadnjih let pogosto bolehajo za festivalskim sindromom, saj spodobnega gledalskega odziva večinoma niso dosegli. Kaj je zate pomembneje: da se film uvrsti na čim več festivalov ali da ga vidi čim več ljudi?
Vsak film je zame tudi glede distribucije zgodba zase. Piran - Pirano govori o konkretnem prostoru, ki ga sicer lahko iz Pirana razširimo v širši prostor Istre in Primorske, saj bi se lahko podobna zgodba odvila skorajda v vseh primorskih mestih, pa tudi v hrvaški Istri in Dalmaciji. Zato si zelo želim, da film vidijo ljudje, ki na tem prostoru živijo. Nič manj pa seveda niso pomembni gledalci v drugih delih Slovenije. Tu ima namreč slovenski film lahko tudi družbeni vpliv in le prek domačih gledalcev si lahko zagotovi neko širšo družbeno relevantnost. Zato so zame domači gledalci tudi pomembnejši od tujega festivalskega občinstva.
Kar zadeva festivale, si, denimo, želim, da bi bil naš film prikazan v puljski areni in na festivalu v Trstu, vseh drugih festivalov pa bom seveda zelo vesel, a ne bom ravno travmiral, če se nam na katerega ne uspe uvrstiti.
Premiera: Za veliko tistih, ki te poznajo po romanu Čefurji raus!, bo Piran - Pirano tudi presenečenje. Kakšni so tvoji prihodnji načrti? Morda tudi adaptacija Čefurjev?
Adaptacija Čefurjev je v nastajanju, saj s pomočjo Abdulaha Sidrana, legendarnega sarajevskega scenarista, ki je napisal scenarija za filma Emirja Kusturice Se spominjaš Dolly Bell in Oče na službeni poti, pripravljam scenarij za film, ki bi ga rad snemal spomladi leta 2012. To je seveda le želja, videli pa bomo, kako bo z realnostjo, s katero želje filmarjev ponavadi nimajo kaj dosti zveze.
Premiera: Najlepša hvala za pogovor in veliko sreče s filmom.
(Piran - Pirano pride na redni kino spored po vsej Sloveniji 7. oktobra 2010.)
|
