|
Odiseja zdaj
Steven Spielberg je posnel film, ki ga je koncipiral pokojni Stanley Kubrick. A.I. je torej film, ki je združil viziji dveh ultimativnih avtorjev, dveh ključnih avtorjev 20. stoletja in filmske zgodovine, dveh monumentalnih, prelomnih avtorjev. Ne, Spielberg in Kubrick nista snemala le filmov - snemala sta popkulturne mejnike, filmske prelomnice. Spielberg Žrelo, Bližnja srečanja tretje vrste, Vesoljčka, Lov za izgubljenim zakladom, Schindlerjev seznam, Jurski park in Reševanje vojaka Ryana. Kubrick Steze slave, Spartaka, Lolito, Dr. Strangelovea, Odisejo v vesolju, Peklensko pomarančo in Šajnanje. Tu ni bilo nič prepuščeno naključju. Zato niti ne preseneča, da se film dogaja v prihodnosti, celo v nedoločno globoki prihodnosti, potemtakem v času, ko ne bo več niti Spielberga niti Kubricka. V posthumnem času. V posthumanističnem času, ko se bosta Spielberg in Kubrick lahko srečala v "digitalnih nebesih", ko bo razlika med človekom in robotom - "umetno inteligenco", A.I.-jem - težko določljiva in ko ne bo več jasno, kdo koga imitira, človek robota ali robot človeka.
Nazaj v prihodnost
In ko rečemo, da se A.I. dogaja v prihodnosti, s tem povemo tudi nekaj usodnega o Spielbergovem opusu: to je namreč prvi Spielbergov film, ki je postavljen v prihodnost. V sci-fi prihodnost, se razume. Njegovi prejšnji filmi so se dogajali le v sedanjosti ali pa preteklosti. Prihodnost so le rajcali, kot recimo Bližnja srečanja tretje vrste, Vesoljček in Jurski park. Ne da nam Spielberg ne pravi, hej, glejte, prihodnost je v resnici že tu & zdaj, toda tokrat ne pušča nobenega dvoma, da je prihodnost bližje nam kot pa mi njej. Z eno besedo, A.I. se dogaja v prihodnosti, ki je, kot pripoveduje Ben Kingsley, svet korenito spremenila, premaknila, razvezala, spačila. Zemlja je le še morast efekt tople grede. Globalno segrevanje in globalizacija sta pač delala nadure. Pola sta se stopila, poplavila obalna mesta in populacijo apokaliptično zmanjšala. Klima je kaotična. Manhattan je videti slabše kot v Carpenterjevem New Yorku 1997 (Escape from New York, 1981). Pod vodo je. Ne, tam ni več mogoče živeti. Še podgane tam hitro mutirajo v Hamlete: biti ali ne biti? Ne biti, podgane, ne biti, kajti planet je že itak občutno prenaseljen. Za nosečnost moraš imeti licenco, ki ti jo lahko da le država, veliki varuh prokreacije. Brez skrbi, na voljo so roboti. Nadomestki za služabnike, ljubimce in otroke. Ja, to je dystopia, v kateri ekonomijo drži pokonci le še robotika. Le še tech-sector. Roboti so kul. Naravni viri so srhljivo izčrpani, roboti pa, kot veste, ne konzumirajo. Ne jedo.
Pri Swintonovih
Kar nas pripelje v dom zakonskega para Swinton. V dom, v katerem je vedno sonce. Kubrickovo sonce, heh. Njun dom je namreč sterilen, antiseptičen, morasto minimalističen. In kruto, brezhibno, hermetično ločen od zunanjosti, od krasnega novega sveta, ki ga je tako spektakularno iznakazila in umazala prihodnost. Zakonca nista sama. Henry Swinton (Sam Robards), visoki uslužbenec high-tech korporacije Cybertronics, je namreč svoji obupani, odtujeni, nevrotični ženi Monici (Frances O'Connor) podaril umetnega, sintetičnega sina, humanoidnega robota po imenu Dave (Haley Joel Osment), prototipski produkt svoje firme, da bi lažje prebolela smrt njunega pravega, naravnega, organskega sina, Martina (Jake Thomas), ki bo ostal kriogenično zamrznjen, dokler ne odkrijejo zdravila za njegovo fatalno bolezen. Srhljivo? Šur, Dave je state-of-the-art robot, robo-boy, zadnja in najpopolnejša generacija androidov, prvi "mecha", ki mu je pikantno arogantni profesor Allen Hobby (William Hurt) sprogramiral tudi emocije, kot so ljubezen, sovraštvo, ljubosumnost in strah. Robot, ki sanja, a nikoli ne spi. Robot, ki ne lula v posteljo. Robot, ki nikoli ne zboli. Robot, ki se nikoli ne spremeni. Robot, ki ga nikoli ne meče puberteta. Robot, ki nikoli ne odraste. Popoln otrok! Haley Joel Osment, mulo, ki je zablestel v Šestem čutu ("Vidim mrtve"), ima res šesti čut: robota in njegove sintetične reakcije preigra tako popolno, kot da je tudi sam produkt digitalne tehnologije.
Mecha(nical)
Toda Dave se še ne zna obnašati. Še vedno sintetično fuša - ne zna še "zadeti" človeškega obnašanja, človeških reakcij, človeških emocij. Rad bi se sicer obnašal kot pravi, organski, naravni otrok, toda njegove reakcije so preveč intenzivne, forsirane. Imitira, toda preveč mehanično, preveč artificielno, preveč na silo, preveč vsiljivo. Premalo spontano. In premalo kontrolirano. Nenehno zasleduje, utruja in živcira svojo "mamo", vpada ji na stranišče (ja), smeje se preveč na glas, igra se z robotskim medvedkom, Teddyjem (Jack Angel), eks superigračo. In ker ne more jesti, le zoprno, celo morbidno in zlovešče imitira gibe svojih staršev. In seveda, ne prenese konkurence. Dave hoče ugajati. Dave hoče biti unikat - edini, oboževan, nepogrešljiv. Saj si predstavljate, Dave je le robot, ki hoče, da bi ga mami ljubila. No, mami ga hoče deprogramirati. Ni še zrel za družinsko življenje. Treba ga bo popraviti. Up-gradirati. Ali pa še bolje: de-gradirati. Terminirati. Upokojiti. Umakniti. Še zlasti ko se v družino čudežno vrne Martin, izgubljeni sin, ki Davea sicer sprejme, toda kot svojo novo igračo... ee, superigračo. Vsi so le še bolj panični: mama zato, ker je ujeta med dva otroka, Martin zato, ker dvomi, da je le človek, Dave pa zato, ker dvomi, da je le robot. In ko skuša Martina rešiti iz bazena, se vsem zdi, da ga skuša utopiti, zato je družinske romance konec. Robota je treba abortirati. Dave je pač pošast, ki je izgubila emocionalni kompas. Pošast, ki je preveč odvisna od svojih "staršev", da bi se lahko obnašala človeško. Otrok, ki se ne obvladuje. Ojdip, ki hoče biti kralj. Elephant Man, ki se mu šajna. Med zakoncema se celo vname polemika: je Dave igrača ali dar? Ker skleneta, da je le igrača, ga mama Monica pograbi in odpelje v "lager smrti", v neke sorte genocidno klavnico robotov, toda med potjo si premisli in robota raje milostno pusti v gozdu. S Teddyjem, ki je tako passe, da je odličen kibic.
Sexshopping
Dave tako pade na Flesh Fair, "praznik življenja", kjer sadistično, sistematično, genocidno uničujejo robote - v gladiatorski areni, se razume, nekakem "tematskem parku". Ob razbijanju heavy-metala (Ministry), ekstatičnem moderiranju lorda Johnsona-Johnsona (Brendan Gleeson), ki poziva "Naj ta, ki je brez simulatorja, prvi vrže kamen" ("Let he who is without sim cast the first stone"), in evforičnem rjovenju ludistične množice, ki ima tako občutek, da je še vedno nad roboti, nad umetno inteligenco. "Uničujemo le artificielnost," pravi lord. In Dave se tu spričo okoliščin na hitro spoprijatelji z robotom po imenu Gigolo Joe (Jude Law), ki je na begu - podtaknili so mu namreč umor. In Gigolo Joe je res žigolo, hustler, ljubimec non plus ultra, "simulator senzualnosti": njegova edina naloga je spolno zadovoljevanje žensk. In seveda, ponuja varen seks - z robotom ženska ne more zanosit. Cybersex pač. "Bo bolelo," ga s kombinacijo strahu in pritajenega užitka vpraša ženska, ki si ne zna čisto natanko predstavljati, kako je, ko vate penetrira robot. Še nikoli ni bila z "mecho". Joe ji odvne: "Ko si enkrat z robotom, si človeka ne želiš več." Toda Dave hoče postati prav to: človek. Z Joejem tako kreneta na iskanje mitske Modre vile, ki bi ga spremenila v pravega, organskega, naravnega, normalnega otroka. Pot ju vodi od mračnega, dekadentnega Rogue Cityja, futuristične "rdeče cone", kjer briljira vsevedni hologram Dr. Know (Robin Williams), ki ve, kje stanuje Modra vila, in kjer bi Ostržek takoj mutiral v podgano... prek vizualno maestralne verzije Las Vegasa... do potopljenega Manhattana (heh, iz vode štrli le Chryslerjeva stolpnica), kjer Dave končno sreča svojega kreatorja, profesorja Hobbyja.
2001
A.I. je zadel živec sodobne popkulturne shizofrenije. Zato ne preseneča, da so ga vsi dojeli v kontekstu shizofrenije - v kontekstu shizofrenega sloga, shizofrene montaže, shizofrene naracije. Vse v filmu se jim je zdelo shizofreno. Je A.I. delo dveh režiserjev ali shizofrenika? Okej, svetloba je hladna, okolje je sterilno, snemalni koti so analitični, ljudje so distancirani, režiser nas ne pusti do njih, polno je navezav na Peklensko pomarančo in Odisejo v vesolju - to je Kubrick, ne pa Spielberg. Kaj to pomeni? Se je Kubrick naselil v Spielbergu? Ali pa se je Spielberg naselil v Kubricku? Se je Spielberg le vživel v kožo robota, Davida, ki imitira človeka? Je A.I. Spielbergova resurekcija Stanleyja Kubricka? Kdo je v resnici režiral A.I.? Stanley Spielberg? Ali Steven Kubrick? Kubrick in Spielberg? Ga je režiral Spielberg, ki imitira Kubricka? Ali pa Kubrick na Spielbergovem kanalu? Je A.I. ojdipski? Ali hamletski? Je hotel Spielberg s Kubrickom spati in ga obenem ubiti ali pa je le sledil spektralnim inštrukcijam Kubrickovega duha? Je hotel Spielberg posneti Kubrickov film? Je bil Spielberg le medij, skozi katerega je Kubrick posnel svojega? In končno: kdo je zmagal? Kubrick ali Spielberg?
A.I. je logično nadaljevanje Spielbergove postmatinejske trilogije, Schindlerjevega seznama, Amistada in Reševanja vojaka Ryana, ki se dogaja v času II. svetovne vojne, nacističnega Holokavsta in masovnih sužnjelastniških pogromov nad Tretjim svetom, potemtakem v svetu, v katerem sta smisel in obstoj človeka postavljena pod vprašaj. V katerem življenje ni več rešitev. Ne, A.I. ni citat. Niti hommage. Niti postmodernistični pastiš. Ampak? Oh, posthumanistični Oz, v katerem je svet le še fantazija robotov. In v katerem se za digitalno dušo borijo sile Svetlobe in sile Mraka. Ja, Spielberg in Kubrick. V duetu. V digitalnih nebesih. Onstran zgodovine. Onstran evolucije. Onstran časa. Onstran etike. In onstran humanizma. Onstran filmov, ki jih nima več kdo gledati. In onstran filmov, ki gledajo robote. V filmu, v katerega lahko stopiš. In v katerem lahko živiš.
|
