|
Billy Wilder je praskal ameriško družbo tam, kjer jo je srbelo. Navdahnjen s filmom Bežno srečanje (Brief Encounter, 1945) Davida Leana je moral deset let čakati na nujno oslabitev cenzure, preden je lahko povedal zgodbo o "tretjem" človeku, ki posoja svoje stanovanje zakonolomcema. Presenetljivo je, da je film Apartma kljub občutljivi temi dobil nič manj kot pet oskarjev (vključno z oskarjem za najboljši film, najboljšega režiserja in scenarista) in da zdaj mnogi menijo, da je to Wilderjev zadnji zares "realistični" film.
Nekateri so kritizirali nemoralnost Lemmonovega lika C. C. Baxterja, ki v poslu hitro napreduje samo zato, ker nekaterim direktorjem v veliki zavarovalnici, kjer je zaposlen, pomaga varati žene. Toda Lemmon, ki je prej igral Wilderjeve vsakdanje like, v to vlogo vnese dobro mero človečnosti. Zato je Baxter na koncu zgolj klečeplazni uradnik, neprostovoljno ujet v situacijo, ki je taka že od začetka filma in ki je ne more nadzirati. Kljub svojemu humorju pa je film Apartma tudi ostra družbena kritika ter razmišljanje o sodobnem ameriškem življenju in spolnih navadah. Je tudi izrazit napad na pokvarjenost kapitalističnega sistema, v katerem lahko vsak vsaj malo vpliven posameznik izkorišča druge.
Film Apartma spretno združuje različne žanre. Prične se kot satirična komedija, se preobrazi v močno dramo in se konča kot romantična komedija. Streznjujoči scenarij, ki sta ga pikolovsko spisala Wilder in I. A. L. Diamond, je lahko v več pogledih trpko nadaljevanje filma Sedem let skomin (The Seven Year Itch, 1955), ki je bil prečudovito posnet v precej mračnem črno-belem cinemascopu. Po poletnem dopustu, ko so imeli moški zaradi odsotnosti svojih žena razmerja, se na hitro znebijo ljubic. Fran Kubelik (Shirley McLaine) je ena teh nesrečnic, ki pa verjame, da ljubezenske zveze niso le nova vrsta potrošniških dobrin. Kljub temu da je birokrat na koncu vendarle odrešen osamljenosti, se filmu uspe izogniti sleherni sentimentalnosti. Čeprav Wilder očitno ni mislil, da sta Lemmon in McLainova izvrsten par, imajo lahko gledalci upravičeno ravno nasprotno mnenje.
Frank Lafond, recenzija iz knjige 1001 film; najboljši filmi vseh časov (prevod Majda Oblak). Zadnje izvode knjige lahko še dobite v nekaterih knjigarnah.
 |
