|
 Kaj zapisati o novem, kronološko sicer drugem, nadaljevanju znamenite Vojne zvezd, eni najbolje varovanih hollywoodskih skrivnosti? Pričnimo s tem, da se zgodba nadaljuje tam, kjer se je lani končala Grozeča prikazen. Nekaj let je minilo, Anakin sedaj ni več majhen deček, ampak odrasel mladenič. Prav tak tudi Amidala, ki je ne samo odrasla, ampak obvlada tudi politične veščine. Njuna romanca je eden glavnih motivov, ki dopolnjujejo neusmiljen poskus mračnega Imperija, da bi zasužnjil Galaksijo, in seveda težko pričakovano preobrazbo zaenkrat še nedolžnega Anakina Skywalkerja v mračnega Dartha Vaderja. Ob tem je znano še, da bomo v novem delu, ki nosi podnaslov Napad klonov, deležni Yodinih skrivnostnih veščin in Obi-Wanovega odkritja tovarne klonov in da bomo priča, kako spretno Anakin vihti kar dva svetlobna meča naenkrat in kako grof Dooku ukrivi ročaj svetlobne sablje. Po zanesljivih virih naj bi šlo za napet lov, veličastno zaključno bitko in ljubezensko zgodbo, ki bi jo lažje primerjali s haikujem kot kakšnim ljubezenskim sonetom. Sicer pa, kot je izjavil George Lucas: "Kar se tiče barve svetlobnih mečev, sta modra in zelena še vedno rezervirani za dobre fante, rdeča pa za slabe. Tako pač je!" No, tisti najbolje poučeni bi na tem mestu idejnega očeta te kultne znanstvenofantastične trilogije verjetno povprašali: Kaj pa pomeni tisti rožnati meč, ki ga ima tokrat Mace Windu?
 Sicer pa so zlovešči služabniki sil Zla, predani vitezi sil Dobrega, neustrašni uporniki, stoletni učitelji skrivnostnih veščin in nepregledna množica najrazličnejših bitij, ki lahko nastanejo samo v bogati človeški domišljiji, še vedno zaščitni znak te znamenite odisejade, ki je že pred desetletji postavila temelje sodobni znanstvenofantastični klasiki, ki se postavlja ob rob sloviti Odiseji 2001 ali kasnejšemu Osmemu potniku. Skoraj vsakdo se spominja prvih treh delov o večni borbi med dobrim in zlim, v kateri kraljujejo mračni Darth Vader, uporniško neugnani Luke Skywalker, predrzno šarmantni Han Solo, prikupno odločna princesa Lea, modri Yoda, zabavna jezično-piskajoča dvojica robotov, pa kosmati Chewbacca in drugi. Zasnova za prvi posneti del je na papirju nastala pred slabimi tridesetimi leti. Takrat je Lucas za scenarij prejel svoj prvi ček v vrednosti 10.000 $, konec leta 1975 pa je prvič zasvetila zelena luč za snemanje tega razkošnega projekta, ki ga je pod okrilje vzel studio 20th Century Fox. Najprej je bilo v Tuniziji, Gvatemali in Kaliforniji posneto Novo upanje (1977), sledil je Imperij vrača udarec (1980), ki so ga posneli na Norveškem, in kot zadnja je v Arizoni nastala Jedijeva vrnitev (1983). Nasprotno z upadanjem števila prejetih oskarjev za posamezno nadaljevanje - prvi jih je prejel sedem, naslednji dva in zadnji enega samega - pa se je stopnjevalo zanimanje in navdušenje gledalcev.
Decembra 1994 se je s pisanjem prvega dela predhodne trilogije pričelo drugo poglavje. Dve leti preden je v kina prišla Grozeča prikazen, je Lucas na veselje vseh oboževalcev v kina poslal tehnično obnovljene kopije prvih treh že posnetih delov, z Grozečo prikaznijo pa se je po prvem delu ponovno lotil režije, ki ji bo ostal zvest še v drugo in tretje. Obenem pa smo dobili nove obraze znanih junakov (in njihovih prednikov oziroma predhodnikov). Enega glavnih likov, Anakina Skywalkerja oziroma kasnejšo brezoblično pošast za tisto zloveščo črno masko, je kot otrok (po hudem boju s 7000 kandidati) upodobil Jake Lloyd, sedaj pa ga bo zamenjal mladi Kanadčan Hayden Chistensen, ki je liku poleg potrebnega mladostnega šarma vdihnil še pridih zloveščega in ki ste ga lahko že dva tedna nazaj videli na londonskih odrskih deskah. Njegova ljubezen je ponovno odlična Natalie Portman (s katero so imeli tokrat največ dela kostumografi), Obi Wan Kenobi je britanska heroinska ikona Ewan McGregor, Mace Windu temnopolti Samuel L. Jackson, Grof Dooku Christopher Lee, Darth Sidious Ian McDiarmid (hm, res kasnejši Vladar teme?) in kot lovec na glave Jago Fett novozelandski bojevnik Temuera Morrison.
Sicer pa, Lucas obljublja, da bo naslednji del še bolj mračen, saj bo razkril vzroke in dogodke, ki so Anakina izklesali in pripravili, da se je zapisal Temni strani in postal poosebljenje galaktičnega zla. Do takrat pa lahko samo ugibamo, če se le-ti slučajno skrivajo v sloganu tega dela, ki se glasi: Jedi naj ne bi poznal jeze. Ne sovraštva. In ne ljubezni. Kdo ve, morda je prav spoznanje ljubezni upov polnega Anakina potisnilo na Temno stran. Počakati bo treba do leta 2005! [avtor]Damijan Vinter[/avtor]
KOLIKOR ZVEZD, TOLIKO ZELENCEV
 Vojna zvezd je institucija, kovačnica dolarjev, nekakšen specialni efekt v filmski industriji, ki traja že skoraj četrt stoletja, praktično od 25. maja 1977, ko je vesoljska epska pravljica režiserja, scenarista in producenta Georga Lucasa eksplodirala v Ameriki, kmalu zatem pa tudi po vsem svetu in s katero se je začelo novo obdobje produkcije filmov z računalniško generiranimi specialnimi učinki. Prva trilogija (poleg prvega dela še Imperij vrača udarec (Empires Strikes Back, 1981) in Jedijeva vrnitev (The Return Of The Jedi, 1983) je tako ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih opustošila svet tako pri kinoblagajnah kot v prodajalnah igrač, za seboj pustila armade zvestih oboževalcev in se zapisala v filmsko zgodovino kot najuspešnejša filmska trilogija. Vzrok za njeno izjemno popularnost naj bi bil med drugim tudi v tem, da so v znanstvenofantastično zgodbo spretno integrirane antične legende in mitološke teme.
Proračun za prvo Vojno zvezd je znašal danes zanemarljivih deset milijonov dolarjev in v času njene produkcije se je George Lucas odločil za tveganje: odrekel se je visokemu honorarju in namesto tega raje postal lastnik izdajateljskih pravic za publikacije s filmsko vsebino, lastnik pravic za prodajo izdelkov z liki iz filma in filmsko glasbo ter lastnik pravic za snemanje nadaljevanj. Tveganje se je izplačalo in z izkupičkom od trilogije in prodaje vsakovrstnih izdelkov, ki so povezani z njo, si je Lucas postavil imperij z imenom Lucasfilm, ki je sedaj vreden več kot pet milijard dolarjev. Precejšnji del njegove vrednosti je koncentriran v podjetju ILM (Industrial Light & Magic), vodilnem svetovnem studiu za produkcijo posebnih učinkov, kjer se lahko pohvalijo s seznamom filmov (in oskarjev), kjer so poskrbeli za posebne učinke, ki se bere kot sodobna zgodovina vizualnega čarodejstva: E. T. (1982), Brezno (Abyss, 1989), Terminator 2 (1991), Jurski park (Jurrasic Park, 1993), Forrest Gump (1994), Jumanji (1995) in Twister (1996), Jurski Park 2 (1997), Mumija (1999), Vojna zvezd: Grozeča prikazen (1999), Mumija se vrača (2001), Pearl Harbor (2001), Umetna inteligenca (2001) itn.
 Ob koncu devetdesetih se je George Lucas zopet odločil pisati zgodovino zabavne industrije. V maju 1996 je s korporacijo PepsiCo podpisal pogodbo o sodelovanju v vrednosti dve milijardi dolarjev. Z njo je PepsiCo dobil ekskluzivno pravico za uporabo likov iz zvezdne trilogije v promociji njihove Pepsi-Cole in Frito-Laya ter tudi njenih verig restavracij s hitro prehrano Kentucky Fried Chicken, Pizza Hut in Taco Bell. Potem je spomladi 1997 v kinodvorane prišla nova izdaja digitalno prenovljene, s še ne videnimi specialnimi učinki opremljene originalne trilogije Vojne zvezd, ki se je v ameriških kinematografih zvrstila ravno do dvajsete obletnice premiernega predvajanja njenega prvega dela. Prenovljena izdaja epske trilogije pa je bila šele pripravljanje terena. Maja 1999 je v kinodvorane prihrumela Epizoda I: Grozeča prikazen, prvi del nove trilogije, ki je kronološko postavljena pred dotedanjo trilogijo. Z novo trilogijo je George Lucas skušal zasvojiti sedanjo generacijo najstnikov do konca tisočletja, kot mu je to že uspelo ob koncu sedemdesetih let. Ob podpori proizvodov, ki so jih prinesle nove tehnologije, kot so računalniške igre na CD-romih, internet, tematski zabaviščni parki z virtualno interaktivnimi videoigrami ter stalno medijsko prisotnostjo, ki jo bo omogočila korporacija PepsiCo s stotinami milijonov dolarjev vrednimi promocijskimi akcijami, mu je vsaj pri prvem delu to tudi uspelo, saj se je Prikazen v ZDA za Titanikom, Vojno zvezd in Vesoljčkom uvrstila na četrto mesto večne lestvice filmov z največjim prihodkom. Pri Epizodi I je vse od produkcije do promocije teklo z računalniško natančnostjo in podobno je tudi pri nadaljevanjih. Z Epizodo II nam Lucas predstavlja film, pri katerem je namesto filmskega traku za snemanje uporabil digitalni medij, in sicer novo digitalno kamero, ki jo je razvil skupaj s Sonyjem. Kakovost slike naj ne bi bila samo povsem primerljiva s tisto, ki jo daje filmski trak, ampak popolnoma enaka, kot če bi jo posneli na klasičen način. Tudi za predvajanje Epizode II bodo v nekaterih kinodvoranah namesto klasičnega kinoprojektorja uporabili kar digitalnega in če se bo vse skupaj obneslo, bo Epizoda III gledalcem dostopna samo na ta način (v kar sam osebno ne verjamem). Lucas kljub pregovarjanju in željam po sedmem, osmem in devetem delu Vojne zvezd zagotavlja, da se bo po vsem tem vrnil k majhnim, eksperimentalnim filmom, čeprav ga je Mark Hamill, eden od glavnih junakov prve trilogije, pred dvema letoma izdal, da mu je Lucas med enim od njunih razgovorov svoje načrte razloil precej drugače. Lucas naj bi okoli leta 2010 načrtoval še Epizodo VII, ki naj bi se časovno dogajala več kot tri desetletja po Jedijevi vrnitvi. V njej naj bi namesto junakov iz Jedija, govorimo predvsem o Harrisonu Fordu in Marku Hamillu, uporabil samo njuna glasova, njuna realna lika pa naj bi Lucas naredil povsem digitalno in ju taka tudi vključil v film. Nekaj takšnih učinkov smo v Epizodi I že videli, saj so bili določeni liki narejeni skoraj povsem z računalniško animacijo.
Rečemo lahko, da je Lucas za lansiranje nove trilogije izbral pravi čas. Žanr znanstvene fantastike je po suhem desetletju, ko je večinoma igral stransko vlogo pri velikih filmskih produkcijah, sredi devetdesetih, zopet začel pridobivati na pomenu. Obetajoča napoved so bili še izreden uspeh filma Dan neodvisnosti, Tuja vrsta in Zvezdna vrata leta 1997 ter Možje v črnem leto kasneje. Glavni razlog za njegovo renesanso je bil ravno nesluten razvoj na področju računalništva, ki sedaj omogoča kreiranje računalniško generiranih specialnih učinkov že tudi manjšim filmskim podjetjem ter celo televizijskim produkcijam. Lucas je združil najbolje od vsega, torej najbolj prepoznavno vesoljsko pravljico vseh časov in najsodobnejšo računalniško tehnologijo. Rezultat je filmski posel stoletja, ki mu nekako do kolen seže le že davno potopljeni pa pred štirimi leti spektakularno dvignjeni Titanik, nekje v okolici ramen pa se mu šviga filmska nadaljevanka o James Bondu. [avtor]Samo Rugelj[/avtor]
|
