|
 Ime Phillip Kinder Dick površnemu filmskemu gledalcu ne pove kaj dosti. A če omenimo, da se imamo prav temu v Chicagu rojenemu pisatelju zahvaliti za nastanek znamenitega Iztrebljevalca (Blade Runner) ali Popolnega spomina (Total Recall), potem smo verjetno vzbudili vaše zanimanje. Danes že pokojni pisec številnih kratkih zgodbic, ki so služile za inspiracijo številnim filmarjem, je imel za seboj kar burno življenje, ki ga je sprva zaznamoval finančni primanjkljaj. Prav to naj bi ga vodilo v visoko produktivnost, saj je Dick v petdesetih in šestdesetih letih kratke znanstvenofantastične zgodbe za različne revije pisal kot po tekočem traku. Nikoli ni pomislil, da bi lahko s svojimi idejami, prelitimi v besede, spodobno zaslužil. A zgodilo se je prav to in zahvaljujoč odkupu njegovih zgodb za nastanek hollywoodskih uspešnic je zadnja leta svojega življenja preživel kar dobro preskrbljen. Po njegovem, tudi v slovenščino prevedenem romanu Ali androidi sanjajo električne ovce? (Do Androids Dream of Electric Sheep?), je nastal Iztrebljevalec Ridleyja Scotta, zaradi druge zgodbe, z naslovom We Can Remember It From You Wholesale, se je Arnold Schwarzenegger prelevil v Douglasa Quaida v Verhoevenovem Popolnem spominu, tretje delo, Minority Report, pa si je prisvojil Steven Spielberg za nekakšen zaključek svojega znanstvenofantastičnega opusa.
 Številni avtorji znanstvene fantastike, tudi Dick, so se že zdavnaj ukvarjali s tem, kaj bi bilo, če bi lahko prebili mejo človekove mentalne zasebnosti in pokukali v njegovo glavo. In prva naloga posebnežev, ki so imeli privzgojen ali prirojen ta dar, je bila zaščititi druge pred potencialnimi agresivneži in morilci ter ustvariti družbo brez nasilja. S posebnimi pooblastili so ti izbranci skenirali misli svojih bližnjih in jih pravočasno eliminirali ali pa po že storjenem zločinu kaj hitro prijeli. No, oče hollywoodske znanstvene fantastike in za nekatere tudi edini pravoverni Kubrickov naslednik, Spielberg, pa je stvar izpeljal še dalje. Ustanovil je namreč posebno enoto specialne policije, katere naloga je potovati v preteklost in preprečiti vsa nasilna dejanja ter jih tako izbrisati iz zemljevida človeške zgodovine.
 Čeprav zveni malce ironično, se je imel Dick za izboljšan standard zahvaliti prav tistemu Hollywoodu, o katerem je štiri leta pred smrtjo izjavil: "Če bi me želeli spraviti v Hollywood, bi me morali ubiti, posaditi na sedež avtomobila in mi na obraz narisati nasmešek!". Nasploh je veljal za problematično in čudaško osebo. Pa ne samo zaradi njegovih petih zakonov ali problemov z drogo. Dejstvo, da bi naj leta 1974 uzrl božje obličje, je zaznamovalo njegov nadaljnji opus, še najbolj neposredno kratki roman z naslovom Valis. V njem opisuje nenavaden odnos med bogu podobnim strojem in zmedenim, za shizofrenijo bolehajočim in od drog odvisnim piscem z njegovim imenom. Sicer pa so med njegovimi deli najbolj znani še: Time Out Of Joint, The Three Stigmata of Palmer Eldritch, The Policeman Said ter nagrajena The Man in the Castle in Flow My Tears. "Osnovno orodje za manipulacijo resničnosti je manipulacija z besedami. Če ti uspe nadzirati pomen besede, lahko nadziraš ljudi, ki besede uporabljajo," je opisal svojo obsedenost s pisano besedo eden najodmevnejših piscev sodobne znanstvene fantastike, ki je pred desetimi leti v triinpetdesetem letu starosti umrl zaradi srčnega napada.
Detektiv John Anderton je eden izmed pripadnikov posebnih enot za boj proti kriminalu. Ima licenco za ubijanje in dostop do osrčja posebne policijske baze, v kateri peščica ljudi zaznava zločine, ki bi se naj zgodili v preteklosti, in jih poskuša preprečiti, še preden jih potencialni morilci v resnici izvrše. Natančne napovedi, ki policistom služijo za časovno in prostorsko zaznavo dogodka, so posledica videnj trojice z nadnaravnimi paranormalnimi lastnostmi obdarjenih ljudi, ki bivajo (bolje rečeno vegetirajo) v skrbno nadzorovanem okolju. A nekega dne John zgrožen spozna, da bi moral na eni izmed svojih nalog ustaviti in aretirati človeka, ki bi mu zadnjemu na svetu pripisal takšno radikalno dejanje – samega sebe! Seveda takšen razplet v njem sproži dvom o verodostojnosti na prvi pogled zveličavnega sistema in ga postavi pred zanimivo dilemo: Če torej sistem zaznave potencialnih morilcev ni 100 % zanesljiv, so on in njegovi kolegi marsikomu uničili življenje, saj so ga po krivem obsodili zločina, ki ga še ni storil. To in pa prikrivanje spoznanja o lastni morilski preteklosti ga prisili v beg, na katerem ne more zaupati nikomur. Ne sedanjosti ne prihodnosti in še najmanj preteklosti. Pravzaprav niti samemu sebi ne …
Spielberg se je po komercialno manj uspešni Umetni inteligenci, ki pa ni razočarala njegovih zvestih privržencev in kritikov, ponovno lotil vizije naše prihodnosti in tako nadaljeval svoj znanstvenofantastični opus, ki ga je pričel konec sedemdesetih s svojimi Bližnjimi srečanji tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind). V Posebnem poročilu se je podal na sicer dokaj spolzko (in v teh sferah obrabljeno) področje popotovanj skozi čas, a ga je uspel prepričljivo zapakirati v navdušujoč vizualni stil in idejno obogateno vizijo o utopični družbi brez kriminalnih dejanj. Vzročni efekt popotovanj v preteklost – saj veste, tiste dileme o tem, kako je sploh možno spremeniti preteklost in se varno vrniti nazaj v 'isto' prihodnost oziroma sedanjost – nikakor ni glavna tema tega napetega futurističnega trilerja, ki je nastal po istoimenski kratki zgodbi Phillipa K. Dicka. Spielberg, ki si je tokrat prvič pred kamerami pokoril Toma Cruisa in Maxa von Sydowa, se je v dobri maniri kriminalk oziroma akcijskih trilerjev posvetil vprašanju o možnosti obstoja brezmadežne civilizacije, ki pa očitno ne more zaživeti niti na filmskem platnu. Kaj šele v realnosti.
|
