|
 Seveda že nekaj časa ni več novica, da so romani Ferija Lainščka v zadnjih letih najbolj vroče literarno blago za slovenske filmske režiserje. Že od uradnega začetka merjenja izposoje knjig v knjižnicah zaradi prejemanja knjižničnega nadomestila pred nekaj leti, je Lainšček s svojimi deli, ki segajo od otroškega in mladinskega leposlovja, prek simpatične ljubezenske poezije do visoke literature z značilnim prekmurskim melosom, zmeraj uvrščen zelo visoko. Večina njegovih knjig je dobro brana, razprodana ter pogosto tudi nagrajevana, zato ni čudno, da je njegova literatura našla pot tudi v film. Prvič se je to zgodilo s filmom Halgato (1994), ki ga je po kresnikovem romanu Namesto koga roža cveti zrežiral Andrej Mlakar, v njem pa je poleg nagrajenega naturščika Jožeta Krambergerja nastopil tudi Vlado Kreslin. Potem je bil po njegovem romanu Ki jo je megla prinesla na prelomu tisočletja posnet Mokuš (spet v Mlakarjevi režiji), vendar film zaradi nerazrešenih sporov ni ugledal žarometov rednega sporeda kinodvoran (v spremljevalnem programu ga bomo videli letos na Festivalu slovenskega filma). Pred dvema letoma se je snemanja po Lainščkovem romanu Vankoštanc lotil še Branko Djurić, film pa se je iz lanskega leta prestavil na letošnji festival.
Prav zadnji je v prekmursko gibanico zagrizel režiserski debitant Marko Naberšnik, ki ga je roman Petelinji zajtrk že ob prvem branju tako navdušil, da ga je potem kmalu adaptiral v filmski scenarij. Gre za hitropotezno pripoved o dogajanju v avtomehanični delavnici, kjer glasba in dekleta krojijo vsakdanje misli tamkaj zaposlenih. Naključje hoče, da bomo ravno to Lainščkovo adaptacijo na rednem kino sporedu (razen Halgata, seveda) videli najprej. Gre za ljubezensko dramo s primesmi trilerja, kjer spremljamo mladega Djura (prvinski Primož Bezjak), ki se potem, ko ga prejšnji šef zaradi zmanjševanja posla nelahkega srca odpusti, kot vajenec zaposli pri mojstru Gajašu (prvorazredni Vlado Novak), sicer lastniku avtomehanične delavnice. Gajašu, na zunaj sicer robatemu samotarju, ki pa ima mehko srce, se življenje s prihodom Djura kar dobro spremeni, saj začne vsakdanjost deliti z mladcem, ki mu po glavi roji marsikaj. Dodatno dobi svoj mračni predmet poželenja v Severini, ki se mu s svojo sentimentalno glasbo tako vtisne v srce, da je nikakor ne more pozabiti. Stvari se začnejo zapletati, ko se Djuro ob priliki zaplete z lokalno lepotico Bronjo (fatalna Pia Zemljič), sicer poročeno z lokalnim kriminalnim frajerjem in mafijozotom Lepcem (prepričljivi Dario Varga), človekom, ki ti v teh krajih lahko »zrihta« karkoli. Najprej izgleda, da gre zgolj za kratko romanco, a ta se poglablja, trganje prepovedanih sadežev po naključju odkrije tudi Gajaš, vse skupaj pa doseže vrhunec ob prihodu Severine na koncert v Gornjo Radgono.
Nepretenciozna, mestoma duhovita, a tudi napeta, s simpatičnimi ter tudi atraktivnimi liki napolnjena filmska zgodba je kljub temu, da gre za prvenec, zrežirana gladko in mehko, s pozornostjo na detajlih. Gledalcem ne želi biti všečna na prvi pogled, a jim vseeno zleze pod kožo, tako da ti po koncu filma zapustijo kinodvorano s pozitivnim občutkom v prsih. Če rečemo, da gre za pravi slovenski film, bi kdo to lahko jemal negativno, a je v tem primeru vsekakor mišljeno povsem pozitivno, saj gre za avtohtono in dinamično slovensko filmsko zgodbo po romanu sodobnega domačega pisatelja. Petelinji zajtrk bo na Festivalu slovenskega filma za nekatere nagrade gotovo odigral vlogo enega od favoritov, upajmo pa, da mu bodo štiri dni po njegovem zaključku zeleno luč prižgali tudi gledalci rednega kino sporeda.
Slavnostna premiera filma Petelinji zajtrk z gosti, Severino in filmsko ekipo bo v Koloseju Ljubljana v sredo, 17. oktobra in v Koloseju Maribor v četrtek, 18. oktobra 2007.
|
