|
 Nedavno je izšla ultimativna devede izdaja Iztrebljevalca, na pet diskov zapakirana saga, ki je od svoje kinopremiere pred četrt stoletja doživela kar nekaj dodelav, režiserjevih verzij, sedaj pa naposled še končno, finalno različico, ki bo to kultno znanstvenofantastično filmsko zgodbo najbrž zacementirala za zmeraj. Človek, ki je stal za vsemi temi spremembami, je Ridley Scott, sicer Anglež, ki pa filme že desetletja ustvarja v Ameriki in ga lahko smatramo za enega tistih, ki nam je v zadnjih letih poleg kino različic največkrat postregel še s svojimi režiserskimi verzijami. To je naredil pri Alienu, Gladiatorju in tudi pri Nebeškem kraljestvu, ki so poleg klasičnih devede izdaj dobili tudi bolj ali manj dopolnjene posebne izdaje z novimi različicami filmov. Ja, delovni Scott kljub letom (pred nekaj dnevi jih je dopolnil sedemdeset) ne popušča, saj je po Gladiatorju (2000) s preloma tisočletja skoraj vsako leto posnel nov film, pri čemer je bil vsak, razen Nebeškega kraljestva (2005), izlet v nov žanr. Tako je v Hannibalu (2001) spet katapultiral Hopkinsa kot karizmatičnega serijskega morilca, v Sestreljenem črnem jastrebu (2001) postregel z ultrakinetično verzijo vojaškega konflikta v Somaliji, v Sleparjih (2003) udaril z novodobno verzijo prevarantskega Žela, v romantičnem Čudovitem letu (2006) pa v bujno francosko Provanso poslal cinično prevzetnega angleškega poslovneža v podobi Russella Crowa. Ja, Scott in Crowe sta se šest let po Gladiatorju v Čudovitem letu definitivno spet ujela in obnovila odnose, saj sta se hitro dogovorila za sodelovanje v Ameriškem gangsterju, naslednjem Scottovem filmu (skupaj bosta tudi pri prihodnjih projektih) ter novem pohodu na zanj še ne preizkušeni filmski teren. Zgodba nas tokrat potegne v newyorški Harlem in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v katerem skuša od življenja rahlo povoženi detektiv Ritchie Roberts (Crowe) priti na sled organizirani prodaji drog na tem koncu. Po smrti svojega delodajalca in mentorja Bumpyja Johnsona šef preprodajalske verige heroina namreč postane ambiciozni Frank Lucas (Denzel Washington). Ta se odloči na noge postaviti korporativno organizirano mafijsko družino, podobno tistim, ki jih imajo Italijani, zato zaradi povečanja dobička (in kakovosti proizvoda) začne mamila uvažati neposredno iz Daljnega vzhoda, ob tem pa za tihotapljenje droge v Ameriko uporablja več kot izvirne metode. Epska zasnova gangsteriade, ki temelji na resničnih osebah in dogodkih (preverite na Wikipedii), umirjeni režiserski slog, ki le na nekaj koncih preskoči v tisti prepoznavni scottovski »ringelšpil«, sodelovanje Nicholasa Pileggija, strokovnjaka za mafijo, ki je oscenaril sedaj že klasične Scorsesejeve italijanske mafijske sage Dobri fantje in Kazino, čvrsta karakterna zasedba, verna ponazoritev Harlema izpred dobrih treh desetletij, zimzelena črnska soul glasba iz tistega časa itn. iz Ameriškega gangsterja seveda delajo enega najprivlačnejših trdih filmov v zaključku letošnjega leta, ki bo skupaj s kriminalko bratov Coen No Country for Old Men čez dva meseca gotovo tudi en od favoritov za oskarjevske nominacije. Hkrati pa je zgodba Ameriškega gangsterja dokaz, da Italijani še zdaleč niso (bili) edini, ki so v Ameriki znali vzpostaviti do perfekcije organizirano kriminalno združbo.
|
