|
 Pravkar je prišel na redni kinospored film Wilsonova vojna, v kateri se Tom Hanks kot teksaški kongresnik med hedonističnim namakanjem z dekleti v jakuziju, odloči, da je v afganistanski vojni, ki jo proti premočnim Sovjetom bijejo s skromnim orožjem opremljeni mudžahedini, treba nujno nekaj narediti. Fino, porečete, film je narejen po resnični zgodbi, ima zanesljivo karakterno zasedbo oskarjevcev pred in za kamero, a vendar, ali ni marsičesa na to temo rekel že Rambo? Konkretno John J. Rambo, ki je svoj priimek dobil po ameriški izgovorjavi »prekletega francoskega pesnika Rimbauda« in ki je v podobi Sylvestra Stallona, še vročega po franšiži Rocky, leta '82 udaril kot kontrakulturni in postvietnamski akcionar. Ja, prvi Rambo, naslovljen kot Prva kri (First Blood), je že takrat deloval na dveh ravneh: kot ikonična akcijska figura, redkobesedna v izražanju, a s peklenskim strojem v telesu, ki se je, tudi metaforično in simbolno, aktiviralo v podobi zastavonoše vseh tistih vietnamskih veteranov, ki se po vrnitvi iz vojne kljub nekaterim vrhunskim znanjem in sposobnostim niso mogli več integrirati nazaj v družbo. Tri leta kasneje (1985) se je Rambo vrnil z nadaljevanjem, v katerem je odšel na tajno misijo v Vietnam, da z nje pripelje še nekaj tam zaprtih ameriških vojakov. Leta 1988 pa se je v kinodvoranah odvrtel še tretji del, v katerem polkovnik Samuel Trautman (ki je v podobi Richarda Crenna nastopil v vseh treh delih, pred štirim leti pa umrl) Ramba pokliče na misijo, na kateri naj bi pomagali mudžahedinskim upornikom v boju proti sovjetski invaziji. Budistično navdahnjeni Rambo povabilo zavrne, ko pa Trautmana ujamejo Rusi, se Rambo aktivira in razreši težave.
Težko bi rekli, da je bila usoda četrtega dela Ramba negotova, saj se v nadaljnih letih o tem sploh ni govorilo in ko sem na prelomu tisočletja pisal knjigo o filmskih nadaljevanjih (V isto reko ne moreš stopiti dvakrat) nikjer ni bilo najti podatkov o tem, da je projekt v katerikoli aktivni fazi razvoja. A ko so pred nekaj leti potrdili, da bodo realizirali že šestega Rockyja, je bila hitro nekje blizu novica, da Stallone razmišlja tudi o četrtem Rambu. Ko je Rocky Balboa jeseni 2006 v kinodvorane potegnil stare navdušence nad tem neuničljivim boksarjem in s svojim sentimentalnim razmišljanjem o usodi starih borcev raznežil tudi kritike, je četrti Rambo postal povsem realna možnost, ki je bila že kar globoko v predprodukciji. Kuj železo, dokler je vroče, je bila mantra, po kateri se je ravnal Stallone, ko se je skupaj s Schwarzneggerjem (Terminator 3: vstaja strojev), Sharon Stone (Prvinski nagon 2) in Bruceom Willisom (Umri pokončno 4.0) pridružil veteranskim zvezdnikom, ki so v zenitu kariere še enkrat realizirali vlogo, po kateri so bili najbolj prepoznavni (spomladi se jim bo pridružil še Harrison Ford kot Indiana Jones).
Stallone je ravnal pametno, ko kot scenarist in režiser filma, za razliko od vojnih akcijskih filmov zadnjega časa, Ramba ni
(še enkrat) poslal na kako aktualno bližnjevzhodno ali celo iraško bojišče. Zgodba se dogaja na mejnem območju z Burmo (posneli pa so jo
na Tajskem), že nekaj desetletij
vročem vojnem ozemlju. K Rambu, sedaj umirjenem lastniku barke, lovcu na divje kače, ki živi v zakotnih krajih pa pride skupina prostovoljcev za varstvo človekovih pravic in ga prosi, če lahko pri njem najamejo barko, da se popeljejo po reki navzgor v Burmo. Po precejšnjem oklevanju Rambo sprejme ponudbo in odpelje humanitarne delavce po reki navzgor. V burmanski vasi postanejo žrtve krvoločne vojske. Ko novica doseže Ramba, se ta z nekaj plačanci odpravi na reševalno misijo, ki bo morda njegova najhujša doslej. Protivojni film, v katerem govorijo krogle, saj je Stallone iz končne različice filma izrezal precej dialogov (»za razliko od gobezdavega Rockyja je Rambo veliko bolj atraktiven ko molči in je v akciji,« je komentiral Stallone), obenem pa poskrbel za nekaj zažigalnih scen, ki so skoraj primerljive z uvodnim izkrcanjem iz Reševanja vojaka Ryana.
|
