|
 Sedemintridesetletni režiser Paul Thomas Anderson pripada prvi generaciji ameriških režiserjev, ki so se "odvisnosti" od filmov nalezli v takrat novo nastalih videotekah. Eden takšnih je tudi njegov dober prijatelj Quentin Tarantino, ki je svojo filmsko kariero začel kot izposojevalec videokaset. Andersonov oče je bil eden prvih, ki je imel doma videorekorder in mladi Thomas je kmalu začel poleg gledanja filmov le-te tudi presnemavati in montirati v najrazličnejše kolaže. Vroče noči (1997), njegov drugi celovečerni film, je umeščen prav v obdobje, ko so se nekateri filmski žanri (še posebej erotični filmi) z velikih platen umaknili na bolj domač format – videokasete. Ta film je v devetdesetih letih presenetil ameriško filmsko industrijo z zgodbo o pornografski industriji, v kateri izredno obdarjeni najstnik (Mark Wahlberg) izkoristi svojo nadarjenost in se prebije do statusa porno zvezdnika. Uspeh tega drznega filma mu je omogočil, da je zbral dovolj denarja za film Magnolija (1999), mogočen mozaik razvejanih zgodb o smislu življenja z znamenitim prizorom, v katerem med nevihto z neba padajo žabe.
Andersona odlikuje predvsem poseben občutek za delo z igralcem. Poleg tega da je k svojim mojstrovinam že v zgodnjih filmih uspel pritegniti sloveča imena, kot so Burt Reynolds, Tom Cruise in Julianne Moore, so bili kar štirje igralci v njegovem opusu nominirani za oskarje (Daniel Day-Lewis pa je letos oskarja za glavno vlogo tudi prejel). Izjemen dosežek, če upoštevamo, da je film Tekla bo kri njegov peti film, ki ga je posnel za veliko platno.
Drama Tekla bo kri se ne oddaljuje od ustaljenih Andersonovih praks. Film se, tako kot večina njegovih filmov, dogaja v Kaliforniji, zgodba je (kot v Vročih nočeh in Magnoliji) razpotegnjena na že skoraj epske tri ure, uporabljeni so značilni dolgi posnetki pokrajin, obrazov in drobnih detajlov.
Scenarij temelji na romanu Oil! iz leta 1927 ameriškega pisatelja Uptona Sinclairja, ki se je v svojih delih večinoma držal družbenokritičnega tona. Film prikazuje življenjsko zgodbo rudarja Daniela Plainviewa (Daniel Day-Lewis), ki se prične z nemim petnajstminutnim prizorom rudarske nesreče. V temačnem rudniku srebra delavce iz globin zalije nafta. Tragični prizor da misliti rudarju Plainviewu – v nafti zavoha dobičkonosno priložnost, zato se odpravi na lov za črnim zlatom. Za majhen denar pridobi informacijo o še neizkoriščenih nahajališčih nafte in se s sinom, predstavi ga kot partnerja, ki bo nekoč prevzel očetove posle, odpravi v izvidnico. Ko mu od lokalnih prebivalcev uspe odkupiti zemljo, pripelje stroje in delavce ter prične vrtati v zemljo. Predvidevanja o naftnih bogastvih se izkažejo za resnična, celo več, Plainview naleti na neizčrpno "zlato žilo". Zaradi izjemnega uspeha ga kmalu obiščejo konkurenčni naftni mogotci in mu za njegova črpališča ponudijo milijone dolarjev. Toda rdosrčni Daniel se nikakor noče ukloniti konkurenci, v svoji trmi se z lastnimi rokami odpravi graditi naftovod do morske obale, kjer bi lahko z nafto zaslužil še več. Nepričakovani uspeh ga zasuje z denarjem, takrat pa se pokaže njegova resnična narava.
Naslov filma tako v vsej svoji veličini pride do izraza šele v sklepnem prizoru, ko se zapiti Daniel prereka s svetohlinskim pridigarjem lokalne verske ločine, ki je v bistvu delno zaslužen za njegov mogočen uspeh.
Iskanje naravnih bogastev, ki ga ženeta ambicija in pohlep, je upodobil že režiser John Huston v Zakladu Sierra Madre (1948), kjer trije klateži združijo moči, da bi našli zlato, ko pa ga najdejo, ga zaradi notranjih razdorov prav kmalu tudi izgubijo. Malega človeka, ki je z nafto postal bogataš, pa je v svoji zadnji vlogi upodobil James Dean v filmu Velikan (1956). Denar mu tako kot g. Plainviewu ne prinese življenjske sreče, zato svoje težave utaplja v alkoholu. Vsi ti filmi nam poleg izjemnih posnetkov sicer puščobne pokrajine (Tekla bo kri je dobil letošnjega oskarja za fotografijo) osvetlijo asketsko protestantsko (ali kakršnokoli drugo) etiko, ki se ukloni pohlepnemu kapitalizmu. O tem, da je to več kot aktualna tema tudi danes, pa ni treba izgubljati besed.
|
