|
 Nov težko pričakovani projekt Sama Mendesa, ki nas je razsvetlil in nam pokazal, da se lepota lahko skriva tudi v vetru plesoči plastični vrečki, je po svoje presenetil. Sicer bolj gledalce kot kritike, a vseeno. Od morbidno izpovednega portreta ameriške lepote se je podal v svet legendarnega Brazgotinca in Botra.
Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Pot v pogubo le še en poskus oživitve gangsterskih sag. To nakazujeta tematika in igralska zasedba, ki se s Paulom Newmanom spogleduje s tistimi časi. A na srečo ni samo to. Glavni razlog je ta, da je Mendes tipično gangstersko atmosfero uravnotežil oziroma skorajda zakril s kompleksnostjo medčloveških odnosov, predvsem tistim najbolj prvinskim: med staršem in otrokom. Saj ne, da tega nismo zaznali že pri Vitu Corleonu, a tu je meja med dobrim in slabim še bolj zabrisana. Oziroma prepuščena gledalčevemu simpatiziranju z glavnim junakom, ki okleva med družino in zvestobo svoji mafijski preteklosti.
 Psihologi pravijo, da je najbolj kompleksen odnos tisti med materjo in sinom, a Sam se je osredotočil na striktno 'moško bojišče'. Na tekmovalnost, odpuščanje in zvestobo med očeti in sinovi. Kako naj reagira oče, ko mora izbirati med lastnim sinom, razvajeno barabo, in posvojencem, ki ga spoštuje, a se kljub temu ne strinja z vsemi njegovimi 'poslovnimi' (in moralno spornimi) odločitvami? Ali starševska ljubezen oziroma zaščitništvo res opravičuje prelivanje krvi? Kako naj se odrasel mladenič osvobodi ljubosumja do svojega polbrata, za katerega se zdi, da mu oče namenja več ljubezni kot njemu samemu? In v obratni smeri: Ali lahko sin odpusti svojemu očetu? Je dvanajstletni deček – kot tudi odrasel mladenič – sposoben uvideti, da njegov oče le ni božansko popoln in da vse njegove besede (in dejanja) le niso sveta? In če je sin sposoben soočenja z resnico, kako se bo spopadel z dejstvom, da je oče kriv za gorje, katerega del še kako v svoji ranljivi otroški duši občuti tudi sam?
John Rooney je tipični mafijski boter, ki se trudi preživeti ter obdržati teritorij in ugled v težkih časih čikaške mafijske depresije. Ima dva sinova. Pravzaprav enega pravega, Connorja, ter Michaela, zvestega ubijalca, ki ga je posvojil in vzgajal kot lastnega sina. Connor je povzpetniški gangster, ki se bori za očetovo naklonjenost in njegovo nasledstvo (ter s tem moč in oblast), Michael, molčeč družinski oče, pa dvomi o upravičenosti svojega početja in se skuša počasi izmotati iz tega prekletstva. A to se zdi skorajda nemogoče, saj je z njegovo službo povezano vse njegovo življenje, tako visok standard in ugled kot tudi prihodnost njegovih otrok. Naključni dogodek pa vseeno Michaela prisili, da korenito spremeni svoje življenje in da se odgovorno sooči z dilemo, ali si res za vsako ceno želi odrešitve svoje izgubljene duše. Ko je njegov dvanajstletni sin slučajno navzoč pri opravljanju enega od krvavih poslov, Michael na lastni koži občuti, da pred strogim mafijskim kodeksom o molčečnosti niso varni niti njegovi najdražji. In tako se s svojim starejšim sinom znajde na poti v pogubo. Oziroma k odrešenju ...
 Že sam naslov, v izvirniku Road to Perdition, je dvoplasten, kot tudi zgodba sama. Perdition (v prevodu poguba ali pekel) je v resnici ime ameriškega mesteca, kamor se Michael odpravi v upanju, da bo enkrat za vselej plačal ceno za svoje grehe in zadostil maščevanju, obenem pa, če se malce poetično izrazimo, simbolizira popotovanje njegove duše, za katero izgleda, da je pogubljena. V njegovi koži se je znašel oskarjevec Tom Hanks, ki po tihem ponovno računa na novo nominacijo (saj veste, stilizirani nostalgični filmi so prava vaba za člane akademije!), ob strani pa mu dostojno stojijo Paul Newman kot med posli in družinsko lojalnostjo razpet otopeli patriarh, Jude Law kot bledolični samotarski morilec, Daniel Craig kot vročekrvni mladenič z bibličnim kajn-abelovskim kompleksom in nenazadnje tudi mladi Tyler Hoechlin, skorajda novinec v filmskem svetu. Za kamero najdemo preizkušene in večkrat nagrajene ustvarjalce, režiser Sam Men-des pa je, kot že uvodoma rečeno, potrdil sloves filmskega režiserja, ki dobro ve, kako ugajati ameriški filmski smetani.
|
