|
 Pred štirimi leti je v kinodvorane treščil nemški Propad, kataklizmična pripoved o zadnjih Hitlerjevih dnevih, depresiji njegovih poslednjih dni, ko je celo njegovemu omračenemu umu postajalo jasno, da za Tretji rajh ni več prihodnosti, saj je grom ruskih topov vse bolj tresel tudi sicer dobro utrjene stene bunkerja, v katerem je prebival. Drama Goebbelsovih šestih otrok, ki jim je gospodovalna mati Magda Goebbels, pred spanjem usodnega večera, med zobe potisnila smrtonosno ciankalijevo pilulo in jo kljub nasprotovanju nekaterih brezobzirno zdrobila med njimi, je v pričakujoči tišini poraza dobila svojo demonsko moč, v kateri smo skupaj z Josephom Goebbelsom, Hitlerjevim propagandističnim šefom, lahko zgolj obsedeli na stolu in nemo gledali, kako so nič hudega sluteči otroci trzali v smrtnem krču.
Ja, evropski del druge svetovne vojne in film Propad sta se tako končala tudi zato, ker noben od mnogih poskusov atentata na Hitlerja ni uspel (omenjajo se številke od petnajst do več kot štirideset). Veliko je bilo razlogov za to. Včasih je zatajila bomba. Včasih ni bilo zraven Heinricha Himmlerja, šefa SS-a in glavnega organizatorja holokavsta, ki naj bi ga bilo nujno zbrisati skupaj s Hitlerjem. Včasih je udeležence premagal strah oziroma neodločnost. Vedno je bila sicer na pladnju tudi dokaj zanesljiva možnost samomorilske akcije, a te so se v tistem času oprijemali predvsem japonski kamikaze.
Že sredi leta 1942, ko se je Hitler ustavil pred Moskvo, se je marsikomu svetlikalo, da Nemčija vojne ne bo dobila. Leto pozneje je bilo že večini pomembnejših nemških poveljnikov jasno, da je to, kar počne Hitler, bolj kot bojevanju za zmago, podobno samouničevalni misiji. »To pa ne,« so sklenili nekateri, »ne bomo pustili, da dobrih dvajset let po koncu prve svetovne vojne še v drugo pomre cvet nemških mož.« In so sklenili zaroto, da je treba Hitlerja ubiti in s t. i. Operacijo Valkira priti na oblast ter počasi končati to avtodestruktivno vojno. Valkira je bil namreč nekakšen alternativni načrt vladanja, če bi v državi iz kakršnih koli razlogov zavladal kaos, pri katerem bi zaradi nujnih okoliščin vpoklicali rezerviste. Glavni v tej zgodbi je bil polkovnik Claus von Stauffenberg (Tom Cruise), brezkompromisni vojaški idealist, navdahnjen z miti stare Nemčije, ranjen in ob oko v Severni Afriki. Bil je izbran za človeka odločitve, saj se je v hiearhičnem smislu prebil v neposredno Hitlerjevo bližino in bi lahko atentat izvedel. Kot je znano iz zgodovinskih dejstev, tudi ta ni uspel. Kljub temu film v režiji Bryana Singerja (Osumljenih pet, Superman se vrača), ki se je z nacisti že srečal v prvih Možeh X in v Vzornem učencu, domišljeno prikaže tedanje razmere v nedrjih nemškega generalnega štaba. Kako so potekali načrti za atentat, kako in zakaj ta nekajkrat ni uspel in, predvsem, kaj se je dogajalo po tem, ko je pripravljeno razstrelivo le eksplodiralo in je Stauffenberg na poti v Berlin že javljal, da je akcija uspela in da bo skupaj s sozarotniki prevzel komando. Snemanje Operacije Valkira je bilo sicer povezano z različnimi težavami, dodatnimi posnetki in nekajkratno prestavitvijo premiere, a končni rezultat je čisto solidna freska nekega usodnega zgodovinskega trenutka, ki se je končal drugače od večine hollywoodskih filmov.
|
