|
 Konec lanskega leta smo ob recenziji filma Dan za trening spregovorili nekaj besed o filmih, ki se ponašajo s svojim minimalizmom pa hkrati dramaturško učinkovitostjo. Kot nekaj aktualnih primerov iz zadnjega časa smo takrat navedli Nikogaršnjo zemljo, film, ki se zgodi v enem dnevu, na skorajda eni sami lokaciji in praktično zgolj med tremi ljudmi, pa Dan za trening, film o enem dnevu policaja začetnika, ki za partnerja dobi starega mačka ceste in policaja brez načel, med katerima se vname svojevrsten duel, ki se konča v dan, ko nič več ne bo, kot je bilo. Pred poletjem se je v kinodvorane splazila še Soba za paniko, v osnovi povsem preprost film o tem, kako trije moški vlomijo v hišo, kjer sama živita ženska in njen otrok, in kako se zaradi arhitekturne podrobnosti, varnostne sobe, drama lahko začne odvijati in stopnjevati.
 V kategorijo inteligentnih trilerjev gotovo spada tudi Nevarna smer. To je film o naključnem srečanju, srečanju dveh ljudi, ki v običajnih okoliščinah nikoli ne bi prišla v bližino drug drugega, ljudi, ki živita vsak v svojem univerzumu, pa hkrati srečanju, ki se lahko zgodi komurkoli, kjerkoli, kadarkoli. Saj poznate tisto, jutro je, na cesti je običajni traffic jam, vozniki so živčni, pritisk je nizek, saj se pripravlja na dež, vozite se v svojem avtu in niti približno ne veste, kdo je v avtu poleg vas. No, podobno se zjutraj na pot odpravi Gavin Banek (Ben Affleck), belec, star manj kot trideset, odvetnik, z lepim stanovanjem, z dobro službo, z dobrim avtom, lepo ženo, povrh vsega še hčerko njegovega šefa, človek, ki je programiran za uspeh, obsojen na bogastvo, na članstvo v nadzornih svetih v srednjih letih, na milijone v vrednostnih papirjih ob upokojitvi. In podobno se zjutraj od doma odpravi Doyle Gipson (Samuel L. Jackson), črnec, star malo nad štirideset, zdravljen alkoholik, s premajhnim socialnim stanovanjem, napol zaposlen, z družinskimi problemi, z razpadajočim avtomobilom, človek brez prihodnosti, programiran zato, da čez dvajset let postane problem Amerike, človek, ki ne bo nikoli imel sreče na loteriji, človek ki nima kaj izgubiti. Ko je živčnost na vrhuncu, ko je treba speljati in na cesti izboriti prostor, ko je treba zamenjati pas (changing lanes), pride do prerivanja, zavore škripajo, pločevina se začne napenjati in Affleckova limuzina ter Jacksonov "oldtimer" se po trku ustavita sredi avtoceste. Afflecku se mudi na sodno razpravo, na primer, ki mu zaradi njegove etične spornosti itak žre živce in ga prvič postavlja v resno moralno dilemo, njegov avto je vozen in zato kljub Jacksonovemu prigovarjanju, naj počaka še hip, noče zgubljati časa, napiše mu ček in mu, samotnemu, z uničenim avtom sredi nepregledne reke avtomobilov, zaželi lep dan. Pri tem ne opazi, da mu je iz torbe padel fascikel, zaradi česar se, ko pride na razpravo, pred sodnico osmeši. Za Jacksona, ki fascikel najde in na svojo (tudi) sodno razpravo usodno zamudi, pa ta pomeni možnost maščevanja. Peklenski mehanizem se sproži, moža stopita vsak na svojo stran, izkopljeta bojni sekiri in se odločita drug drugemu zagreniti življenji. Vrhunsko dramo, zavito v ovoj trilerja, ki prav tako kot Prosti pad (Falling Down) pred nekaj leti, razgali vso licemernost Amerike, vso njeno puritanstvo, njen prikriti rasizem, hkrati pa navduši s svojo neposredno verjetnostjo, je režiral Roger Mitchell (Notting Hill).
|
